Pregovorno ubogljivi Slovenci

Zdi se, da nihče nima dobre ideje, zakaj se v Sloveniji krivulje, ki kažejo na število okuženih s koronavirusom, nikakor ne ukrivijo navzdol. Nekateri poskušajo pojasniti vse skupaj z idejo, da so Slovenci in Slovenke pregovorno ubogljivi in da zdaj očitno ne ubogajo – na primer oblasti in znanstvenikov. Torej: pregovorno so ubogljivi, vendar se je očitno nekaj zgodilo, da prav sedaj nenadoma niso. Mislim, da brcajo v temo.

Učinkoviteje je izhajati iz domneve, da so ljudje večinoma povprečno inteligentni, razumni in da se skušajo obnašati tako, da vsaj ohranjajo lastno blagostanje, da skrbijo zase in skušajo preživeti svoj vek tako, da razmišljajo o njem s svojo glavo. Če imamo pred seboj celotno populacijo, lahko vsako sposobnost, zmožnost ali lastnost ljudi pospremimo s krivuljo, ki pokaže na razlike med posamezniki. Torej je že takoj na začetku težko reči, da so na primer vsi Slovenci pregovorno ubogljivi.
 
Do določene mere je vsak človek, ne le Slovenci, ubogljiv, saj kratko malo mora biti, sicer bi se zrušila kar celotna civilizacija. Ljudje morajo sprejeti cel kup pravil, da hodijo čez cesto pri zeleni, ne pa pri rdeči, da plačujejo davke, da se šolajo, hodijo v službo, opravljajo delo, kot je treba, ne pa, kot se jim zdi. Takih pravil je zares veliko in večina ljudi nima posebnih težav z njihovim sprejemanjem.
 
Torej lahko sklenemo, da so vsi ljudje bolj ali manj ubogljivi. Slovenci tako niso čisto nič posebnega.
 
Zelo koristno je, da ljudje ubogajo zakone in pravila skupnega življenja. In zelo dobro je, če razmišljajo, kolikor hočejo in o čemer hočejo, potem pa so dovolj pogumni, da to povedo na glas, kot je nekoč predlagal Immanuel Kant.
 
Ali ljudje to tudi delajo? Ubogajo prav gotovo, razmišljajo tudi, na glas pa povedo bolj malo, zato pravimo, da javna raba uma upada, da se krči javni prostor. Veliko je prostora za širjenje mnenj in za čivkanje, toda to ni isto kot javna raba uma.
 
Sodobni prostori življenja imajo tri koordinate, o katerih sem že razmišljal, podkrepljujejo pa zapisano: živimo v svobodnem spektakelskem svetu brez spomina; naše potrebe in želje se nenehno zadovoljujejo; varno lahko preračunavamo, kaj se nam najbolj splača.
 
V zadnjem času sem prebral nekaj člankov o stand-up komediji in filozofiji. Na voljo imam dobre ideje, ki bi bile lahko zanimive tudi za razmišljanje, kaj se trenutno dogaja Slovencem in Slovenkam, če mislimo na koronavirus.
 
Stand-up komiki se ukvarjajo s tesnobo ljudi. Razmišljajo o njej, razgaljajo jo, norčujejo se iz nje. Uporabljajo humor, da artikulirajo in izzivajo čustva, občutke, zlasti občutke krivde, sramu, manjvrednosti, pa tudi narcistične občutke in občutke večvrednosti. Zelo pomembne razsežnosti stand-up komedije so identitete ljudi, spolne identitete, razredne, nacionalne identitete (sem se umešča domnevna ubogljivost Slovencev in Slovenk), politična korektnost, oholost vladarjev, njihova grandioznost, ošabnost, aroganca, vzvišenost, svoboda govora, stereotipi in predsodki o ljudeh.
 
Nisem stand-up komik, jasno pa mi je, navsezadnje sem Slovenec, da je v teh krajih poleg velikega pomanjkanja javne rabe uma tudi vse premalo dobre, ostre, zajedljive, brezkompromisne komedije, vse premalo je tistega javnega razgaljanja norosti vsakdanjega življenja ljudi, ki omogoča ne le občutek, da smo čisto na začetku vsi enaki in da smo v istem čolnu, temveč tudi občutek velike solidarnosti.
 
Spominjam se, bil sem najstnik, ko sem poleti v neznosni vročini kopal jarke nekje v Brkinih kot član mladinske delovne brigade. Niti pomislil nisem, da bi dobil za delo kako plačilo, občutek solidarnosti pa me je pomembno zaznamoval za vse življenje.
 
Ko ljudje čutimo solidarnost, egalitarnost in medsebojno zaupanje, je res vse mogoče. Vlada, ki ne uživa zaupanja, vsega tega kajpak ne more izsiliti ali potegniti iz zraka.
 
Izjemno sem hvaležen svojim prednikom, da so nekega dne odšli v gozdove in se uprli sovragu, sicer pa se imam za ubogljivega Slovenca. Zlasti želim ubogati razum.