Predvidljivo

Iran je predvidljivo nemudoma silovito odgovoril na domnevno razumni ameriški uboj generala Sulejmanija, ki so ga že pred časom razglasili za terorista, s katerim se kajpak ne pogovarjaš in skušaš izvedeti, kaj bi sploh rad, ampak ga spraviš s tega sveta, čeprav pri tem tvegaš vojno. Iranske rakete naj bi po poročanju medijev zadele ameriški oporišči v Iraku; zagotovo so povzročile vsaj nekaj škode. Morda je to vse, kar se bo zgodilo, morda pa tudi ni. Cene nafte na svetovnih trgih so kajpak takoj predvidljivo poskočile, saj je svet zelo odvisen od nafte, ki je sicer fosilno gorivo in bi ga morali zaradi podnebnih sprememb tako ali tako takoj prenehati kuriti. Mednarodne napetosti so se še povečale, svet je postal čez noč še malo bolj nestabilen; tudi to je bilo mogoče predvideti. Ekonomski strahovi na drugem koncu sveta, v Avstraliji, so veliki, saj so velikanski požari v zadnjih mesecih že povzročili škode za nekaj milijard dolarjev, požari pa še niti približno niso pogašeni, zato bo škode v naslednjih mesecih še veliko več in nekdo jo bo moral seveda plačati. Brexit v Evropi vznemirja navadne ljudi, saj nihče ne ve čisto natančno, kakšne bodo posledice izstopa in kdo bo zopet prizadet; enako se čisto natančno ve, glede tega ni treba ničesar predvideti, da elita prav gotovo ne bo prizadeta. Hitro taljenje ledu na Antarktiki lahko povzroči dvig oceanov in morij za več kot pol metra, poročajo te dni znanstveniki, ki zaskrbljeno opazujejo dogajanje na ledeniku Thwaites, ki je po površini velik kot Velika Britanija in vsebuje gigantske količine vode. Dvigovanju oceanov kajpak ne bodo ušli niti revni ljudje niti pripadniki elite, škoda, ki jo tako dvigovanje lahko povzroči, bo po izračunih astronomska. Ekonomisti vsega sveta se v istem času sprašujejo, ali so se svetovna gospodarstva že zataknila in jih čaka dolgo obdobje stagnacije oziroma kaj storiti, če je to res. In imajo problem. Dokler verjamejo, da je kapitalizem edini možni sistem skupnega življenja ljudi, ki deluje v njihovo dobro, ne morejo razumeti, zakaj povzroča krize, od kod njegove notranje kontradikcije, kako ga krotiti. In ker ne morejo razumeti, se zanašajo na dvoje: ali bodo menedžerji nekaj storili z njim, da bo zopet učinkovitejši, ali pa pustiti vse skupaj pri miru, da se bo po naravni poti zgodilo, kar želijo, da bi se. Inkluzivna ekonomika naj bi sicer domnevno zmanjševala neenakosti tega sveta, vendar nihče ne ve, kako to doseči v praksi. Pripoved o kapitalizmu, ki bi postajal bolj pošten in pravičen zaradi redistribucije bogastva, je zato še slabša od pravljice za lahko noč.

Iz zapisanega zlahka ugotovimo, kako izjemno krhek je ta svet, kako hitro se lahko navidezna harmonija spremeni v nočno moro, kako malo je manevrskega prostora za eksperimentiranje, s katerim naj bi spremenili to ali ono, da bi postal svet pravičnejši, bolj stabilen in bi se izvlekli iz brezna ali, še raje, pekla podnebnih sprememb. Enako ugotavljamo, kako obsežno je še vedno pripovedovanje pravljic, razvijanje utopičnih načrtov in metanja besed v veter, medtem ko se katastrofe vrstijo dobesedno iz dneva v dan.
 
In verjetno je čisto naključje, da je letošnji dobitnik zlatega globusa za najboljšo dramo film 1917, o katerem sem že spregovoril, prejemnik za najboljšo moško vlogo v drami pa Joaquin Phoenix za Jokerja, o čemer sem tudi že pisal in skušal pokazati, da Jokerjev izstop iz sveta, v katerem je do konca ponižan in poteptan, ni produktiven, je pa razumljiv in predviden.