Predaja orožja in kopičenje imaginarnih jazov

Psihoanalize že nekaj časa ni več. Položila je orožje pred kapitalizmom. Vse to je bilo pričakovano, o tem je pisal Lacan pred desetletji. Kaj se je torej zgodilo?

Psihoanalizo so od samega rojstva naprej skušali skrčiti na nekakšno medicinsko ali terapevtsko prakso, ki zdravi nevrotične ljudi in si prizadeva naučiti jih pravilnega ali pravega načina življenja. V tem smislu je še vedno v veljavi delitev na zdrav način življenja in način življenja, ki ni tak. Ljudje si kajpak želijo, da bi živeli pravilno in zdravo, le da takega načina življenja ni mogoče določiti. Obstaja le v imaginarijih, zato jih je pričakovano vedno več, saj je vsakdanje življenje naddoločeno z njimi.  
 
Psihoanalitiki prav tako že dolgo opozarjajo, da psihoanaliza ne more biti psihoterapija, ne more biti eksistencialna fenomenologija in zlasti ne more biti aktivizem, ki ga aktivira dobrodelnost. Kaj potemtakem sploh je?
 
Psihoanaliza je način razumevanja človeškega bitja, ki ni zgolj evolucijska, naravna ali prilagoditvena entiteta. Obravnava ga kot simbolno entiteto. Psihoanalitik zato ni nevrolog, ni psihiater in ni psiholog. Psihoanaliza je, najkrajše rečeno, teorija subjekta.
 
Natanko zato je pomembna Lacanova delitev na prazni govor in polni govor. Človek kot govoreče bitje je namreč zmožen za eno in za drugo. Prvo ni zelo pomembno, čeprav ima socialne funkcije, drugo je.
 
Praznega govora je, kolikor hočete. Ima nekatere socialne funkcije, kot rečeno. Polnega govora je malo. To je govorjenje o sebi kot subjektu.
 
Prazni govor ne more artikulirati nobene resnice, še najmanj artikulira resnico o sebi. Tega kratko malo ne zmore, zato pravimo, da je prazen. Artikulira jo šele polni govor. In cilj ali namen takega govora ni restavriranje govorčeve sreče. Njegov cilj je spoznanje resnice subjektovega odnosa do lastnega govorjenja in spoznanje resnice njegovega odnosa do – resnice.
 
Človek je namreč subjekt resnice in subjekt želje sočasno. Brez polnega govora tega ne more spoznati, zato se morda skuša zadovoljiti z zdravim načinom življenja po priporočilih strokovnjakov.
 
Metoda psihoanalize je torej govor, pacientovo govorjenje o sebi. Analitik posluša. Cilj analize je resnica želje. Psihoanaliza je procedura resnice.
 
Nadaljujte z govorjenem o sebi. To je vse, kar analitik terja od pacienta. Nobene druge želje nima. To že pomeni, da psihoanaliza ni stvar introspekcije, ni brskanje po podzavesti in ni vračanje v otroštvo zaradi odkrivanja travm. Psihoanaliza ni nič od tega.
 
Psihoanaliza je intersubjektivna praksa, je proces, v katerem pacient kot govoreče bitje govori o sebi, ker se to pričakuje od njega. Skozi govorjenje uveljavlja svoj status subjekta, ki pa ga ne pozna in ne razume. Zlasti ne ve, da se kot govoreče bitje ves čas naslavlja na Drugega, ne le na imaginarnega drugega, kot to sicer dela v vsakdanjem življenju, ko se s kom pogovarja in ga prepričuje v svoja mnenja, od njega pa pričakuje zlasti strinjanje in potrjevanje.
 
Kako zelo psihoanalize ni več, sklepamo tudi po prevladujočem besednjaku, ki ga uporabljajo ljudje vsak dan na vseh koncih, uporabljajo pa ga tudi strokovnjaki, zlasti psihologi. Namesto ozaveščanja imaginarnih dimenzij doživljanja samega sebe (vtisov o sebi, podob sebe in samopodob, idealizirajočih objektivizacij sebe, itd.) imamo tako na voljo kopičenje imaginarnih dimenzij sveta, v katerem je ne le dovoljeno sanjati, temveč je to kar pričakovano in malodane zaukazano. Posamezniki naj bi tako upali, da bodo imaginarno uspeli, to pa je v nasprotju z njihovim obstojem kot subjektom simbolnega reda. Ljudje prevzemajo identitete glede na želje imaginarnih drugih in so popolnoma odtujeni od prave narave želje.
 
Namesto dekonstrukcije imaginarnega ega imamo tako na voljo vse večje število imaginarnih egov, ki hrepenijo po kapitalističnem uspehu, štirje jezdeci apokalipse – pandemija, lakota, vojna in podnebne spremembe – pa ubirajo svoje poti na poti h končnemu cilju.