Prebujanje spečega velikana

Preberem svoj jutranji časnik – The Guardian. Ni me strah, ko preberem to, o čemer spregovorim v nadaljevanju tega dnevniškega zapisa, ki bo nekega dne del zgodovine, za katero bodo kasnejši raziskovalci upravičeno rekli, da je bila žalostni dokaz človekove neracionalnosti in nezmožnosti za dolgoročno preživetje. V resnici me je groza, čeprav moram takoj dodati, da spremlja grozo tudi občutek nekakšne pomirjenosti, kar je morda nenavadno; ali pa vendarle ni, saj vemo, da se ljudje na koncu sprijaznijo, da je nečesa pač zares konec. Najprej tako naletim na podatek, da je letos Sibirija za okroglih 5 stopinj Celzija toplejša od dolgoletnega povprečja. Posledice segrevanja so seveda katastrofalne in v prihodnosti bodo še veliko bolj. In to ni nikakršna teorija zarote, saj so podatki izmerjeni na objektivne načine, z merilnimi napravami, in niso plod občutkov, niso mnenje in niso izdelek bolnega uma. Nadaljevanje je srhljivo prav zato, ker objektivni podatki na ljudi ne naredijo posebnega vtisa, za teorije zarote pa se zdi, da so neustavljivo privlačne in zanimive.

Medtem ko se torej številni ljudje zabavajo s teorijami zarote in porabljajo kognitivne moči za neumnosti, se koronavirus širi tako hitro, da celo v najbolj razvitih državah sveta, kakršna je Nemčija, svarijo pred preobremenjenostjo zdravstvenega sistema, kar med drugim pomeni, da številni ljudje ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe, ker je preobremenjeni sistem preprosto ne bo mogel zagotoviti. A zdi se, da so te težave malenkost v primerjavi z zadnjimi odkritji znanstvenikov, da se morda končno prebuja velikan, o katerem že dolgo govorijo; njihova odkritja nas zato ne bi smela niti malo presenetiti.
 
Že precej let namreč opozarjajo, da se utegne v kratkem času sprostiti ogromno metana, ki se nahaja na dnu Arktičnega oceana (East Siberian slope methane hydrate system). Meritve kažejo, da se prav zdaj močno povečuje količina metana, ki bi bila sicer varno shranjena v sedimentih na dnu oceana, to pa pomeni, da se zaradi segrevanja dviguje z dna.
 
Slovenski premier je v orisani perspektivi človek, ki hoče moč in ga navdušujejo močni voditelji, sočasno pa se svet spreminja na način, zaradi katerega je morda za številne ljudi kratko malo prepozno, saj ne bodo preživeli podnebnih katastrof, ki jih ravno močni ljudje bodisi zanikajo bodisi zanemarjajo celo tedaj, ko se sicer strinjajo, da si človeštvo s kurjenjem fosilnih goriv koplje grob.
 
Naftne družbe je zato strah, da ljudje ne bodo pokupili dovolj surove nafte, da bodo njihovi dobički še naprej strmoglavili, politiki pa modrujejo, da bi morda do leta X vendarle zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za zanemarljivo majhen odstotek, ne da bi se dobički teh, ki jih že imajo, zmanjšali.
 
Dobički so namreč strašno pomembni. Arktični ocean se segreva neodvisno od njihovega kopičenja, neodvisno od besedičenja politikov in njihove želje po moči, metan uhaja z dna in se bo kopičil v ozračju, ljudje se bodo še naprej zabavali s teorijami zarote, nafte in premoga bo še nekaj časa na pretek, potem pa …