Prebujanje

Papež Frančišek je moral te dni prestajati peklenske muke, ko se je na Irskem opravičeval za vso sramoto, ki si jo je nakopala doslej Cerkev. Poleg tega pa je slišal tudi za jasen poziv k drugačnim razmerjem med Cerkvijo in državo. Mislim predvsem na taka razmerja, v katerih religija ne le ni v središču zanimanja ljudi, temveč je izključno zasebna stvar posameznika. Je potemtakem sploh smiselno govoriti o razmerjih med Cerkvijo in državo? Mislim, da ne. Namesto tega predlagam nekaj drugega.

Posameznik, končno človeško bitje, ima vse zmožnosti za preseganje samega sebe. In Ideja boga je središčna ideja, ko razmišljamo o takem preseganju. Zastopa namreč neskončno.

Potrebujemo za preseganje sebe in seganje onkraj hierarhično organizirano, dogmatično, okostenelo in izjemno bogato Cerkev, ki pridiga o Bogu kot bitju, njeni člani pa še vedno verjamejo v demone, izganjanje hudiča in druge tovrstne zadeve, slišimo pa tudi o njenih povezavah z mafijo? Nikakor ne. Kaj potlej sploh potrebujemo?

Potrebujemo zgolj naravne zmožnosti ljudi, za katere skrbijo in jih negujejo. Naučijo se skrbeti že kot otroci. Če imajo ob sebi dobre starše, vzgojitelje in učitelje. Česa natanko naj bi se naučili?

Vsak človek je že kdaj slišal, da je koristno in dobro, če živi tukaj in sedaj, v tem trenutku, ne v preteklosti, ki je ni več, in ne v prihodnosti, ki je še ni. Dobro.

Čas in človekov odnos do njega pa lahko mislimo tudi bistveno drugače. Na primer tako, kot ga misli Lévinas, ko skuša razrešiti nekatere filozofske probleme, pred katerimi se je znašel Heidegger. Če ga mislimo na tak način, se nam odpre zanimiva perspektiva, vredna nadaljnjega razmišljanja.

Torej: mislimo lahko ne-navzočnost drugega. Vem, da zveni čudno, vendar prosim za malo potrpljenja.

Mislimo lahko odpiranje te ne-navzočnosti, kar je še veliko bolje. Ne mislimo na odpiranje času, na primer sedanjosti, ki nenehno mineva in nam polzi iz rok, kar pomeni, da se mu odpiramo, tudi če ne naredimo prav ničesar, temveč mislimo na odpiranje same ne-navzočnosti. Kako to misliti?

Najprej tako, da naredimo premik. Ta pomeni, da se zavedamo soseda, drugega človeka, ne le časa; ko se ga zavemo, se že nekaj dogaja. In sosed vselej obstaja, nikoli nismo povsem sami. Kako obstaja?

Obstaja tako, da je ves čas že izruvan, da nima korenin na tem svetu, da ne pripada, da nima kraja, kamor bi položil glavo in v miru zaspal, kot bi rekel Jezus. Vsaka morebitna posebna pripadnost, v katero sicer lahko verjame in se je celo oklepa, je zgolj naključna in kot taka nepomembna: vseeno je, ali sem temnopolti prebivalec Afrike, ženska, otrok, starec iz Indije ali kaj drugega.

Edina korenina, ki veže drugega človeka, a ne na zemljo in deželo, je v odgovornosti, moji odgovornosti do njega. Ujet pa je v neskončnosti; ta je ves čas navzoča. Sedanjost ni navzoča, navzoča je neskončnost. Na obrazu drugega so zato vselej sledi neskončnosti, prek katerih se mi drugi odmika v neskončnost.

Neskončnost, ki se odpira, torej ni sedanjost in ji ne pripada, saj ji preprosto ne more, ker je sedanjost izginjajoča točka, temveč je absolutno odsotna, ne-navzoča.

Človekova ujetost v čas torej pomeni, da je vselej že odprt do Drugega, ne do te ali one partikularne identitete, in sicer prek drugega človeka, soseda, na čigar obrazu so sledi Drugega. Tak odnos imenuje Lévinas etičnost.

Pomembna je ujetost, pomembna je dolžnost; etičnost ni izraz človekove svobodne volje. Etičnost je ontološka in je pred človekovo eksistenco, z voljo pa tako rekoč nima nobene zveze.

Očitno je, da orisani odnos do drugega človeka ne potrebuje in ne prenese nobenih posrednikov in da neskončnost ni Bog kot bitje, zato ne potrebujemo Cerkve. 

Odsotnost Drugega, ki je neskončnost, povzroči še nekaj. Zavedanje o njej prekine sedanjost, prekinja to, kar imamo spontano za tok časa. Prekinitve se zavemo zlasti tako, da nenadoma osupli spoznamo, kako zelo smo odgovorni do drugega in kako vselej premalo storimo zanj.

Prišli smo do sklepa.

Namesto da papež Frančišek prosi odpuščanja za zlo, ki ga povzročajo moški in ženske, združeni v Cerkvi, namesto da prosi Boga, naj jim da moči, da si bodo prizadevali za pravičnost, bi moral spoznati, da je čas Cerkve, ki je nastala v srednjem veku, že zdavnaj minil, in da živimo v novem svetu, v katerem nas vodijo in usmerjajo drugega k drugemu nove ideje, ki ne prenesejo nobenih zlorab, nobenega poniževanja, nobenega izključevanja in izkoriščanja, nobenega vraževerja in zlasti nobenega nespoštovanja drugega človeškega bitja. Ali kot je rekel Jezus: kar ste storili najmanjšemu od vas, ste storili meni.