Praznovanje

Včeraj sme imel post. Vsak petek ga imam. In berem članek v reviji New Scientist z naslovom The Indulgence Effect (David Robson). Članek prinaša izsledke številnih eksperimentov o tem, kako pričakovanja in prepričanja glede hrane, vnosa hrane in ciljev, ki naj bi jih dosegali s hranjenjem, vplivajo na telesno težo, načine prehranjevanja in metabolizem. Poudarek je kajpak na zdravem prehranjevanju in zmanjševanju telesne teže. A ker je vse skupaj povezano z zadovoljstvom in užitkom, je zadeva zares kompleksna, kar ve zlasti vsakdo, ki je kdaj skušal zmanjševati telesno težo. Sam se ne postim, ker bi jo hotel zmanjševati, temveč to delam zato, ker je post obenem čas za meditiranje. Post zame ni nadzorovanje vnosa kalorij v telo, temveč je praznovanje. Praznovanje česa?

Post je praznovanje spoznanja o naravi sveta, do katerega sem se dokopal skozi leta študija in razglabljanja o svetu in svojem položaju v njem.
 
Mislim na posebno spoznanje o obratu, prehodu k drugačnemu zaznavanju in razumevanju sveta. Obrat je pravzaprav preprost, ko ga enkrat narediš, medtem ko je na začetku videti čuden in nerazumljiv.
 
Človek je namreč spontano prepričan, da je realnost nekaj evidentnega, nekaj, kar preprosto obstaja in je. Navadi se na njeno zaznavanje in to postaja vse bolj domače. Realnost je vse bolj znana, človeku je vse bolj jasno, kakšna je. Potem se lahko zgodi obrat; logično je, da se ne zgodi nujno.
 
Realnost nenadoma ni več tako zelo domača, ni samoumevna in ni evidentna. Počasi se razvija ideja, da je svet kontingenten, ne pa dan in statičen. Spoznanje o kontingentnosti sveta je renesančno. Ne mislim, da pred renesanso nihče ni posumil, da je realnost res kontingentna, ampak saj tudi ne mislim, da je renesansa nujno samo obdobje, ki se tako imenuje.
 
Sedaj pride na vrsto najboljše. Obstaja želja po spoznavanju realnosti. In morda je res najmočnejša želja od vseh. Hrano in vodo sicer nujno potrebujemo za preživetje, o tem ni nobenega dvoma, toda želja po vednosti, ki je ne moremo misliti brez ideje o razliki ali diferenci, je želja po nečem več, po nečem tujem, drugačnem.
 
Zaradi želje obstaja nekaj, kar nas privlači. Zaradi tega, kar nas privlači, obstaja želja. Govorim o nezadržni privlačnosti razlike. Ali pa bi moral zaradi spoštovanja do Derridaja, ki ga močno čutim, reči privlačnost razloke (différance).
 
Post je zame tako čas za meditiranje o razloki. O tem, da ne uporabljam preteklih izkušenj za presojanje zdajšnjih. Domačnost tega, kar domnevno obstaja, me ne premaga, da bi se odrekel želji. Prav nasprotno. Šele post je pravi čas za zadovoljevanje želje.
 
Če bi se odrekel želji, bi se odrekel vednosti, tega pa ne morem narediti. Zlahka se odpovem hrani, želji po vednosti se ne morem. Zaradi nje sem odprt do odpiranja, do tega, kar se lahko v sedanjosti nenadoma pojavi zaradi razlike oziroma razloke.
 
Spoznavni proces pa ni le duhovni, duševni ali kognitivni. Daleč od tega, ves čas je namreč tudi telesni. Oblikovanje samega sebe je zato vselej že tudi oblikovanje svojega telesa. Je odnos do domačega, znanega in tujega, neznanega. Ne vračam se k samemu sebi, k notranjemu resničnemu sebe, ne vračam se k znanemu in domačemu, vračam se, če lahko parafraziram Nietzscheja, večno se vrača k neznanemu, tujemu in drugemu, vračam se h kontingentnemu in k temu, kar je na meji.