Praznina znotraj

Po podatkih neprofitne organizacije Habitat for Humanity je leta 2015 živela na Zemlji več kot milijarda ljudi in pol (natančno 1600 milijonov) v inadequate shelter. To preprosto pomeni, da niso imeli ustrezne strehe nad glavo.

Kaj imata skupnega ugotovitev, da je politična filozofija način analiziranja idej in ustvarjanja dobrih idej, kako živeti skupaj kot simbolna bitja, ter spoznanje, da potrebuje vsak človek za kakovostno življenje druge ljudi in veliko pozitivnih izkušenj? Veliko skupnega imata, kajti obstajajo načini družbenega življenja ljudi, ki povzročajo praznino v njih. To so načini življenja, zaradi katerih človek paradoksno ve, da so ljudje povsod okoli njega, obenem pa čuti notranjo praznino, zaradi katere sicer ne umre, čuti pa, da je njegovo življenje prazno. In ko je prazno, praznine ne morejo napolniti materialne dobrine in je ne more napolniti denar. Napolnijo jo lahko le dobre izkušnje, povezane z drugimi ljudmi; mrtvi predmeti ne morejo napolniti ničesar razen fizičnega prostora.
 
Praznina življenja je lahko grenka in človek se počuti, kot da ima vse manj dobrih razlogov, da bi sploh še živel. Obenem pa ves čas ve, da pravzaprav ne potrebuje veliko, da bi se njegova notranja praznina napolnila, da bi torej počasi izginila.
 
Temeljna ideja, kako spreminjati notranjo praznino, je sorazmerno preprosta. Naši možgani so namreč zmožni regulirati sami sebe in to ves čas tudi delajo. Lahko pa jim še pomagamo.
 
Tudi osnovna ideja politične filozofije je preprosta in se neposredno navezuje na prejšnjo: ljudje lahko živijo skupaj v medsebojni odprtosti.
 
Če spreminjamo svoje možgane s pozitivnimi izkušnjami, ki povečujejo naše blagostanje, oblikujemo nekaj trajnega. Spreminjamo sebe in svoj način življenja. To še ne pomeni, da se bo spreminjalo tudi družbeno življenje vseh ljudi, pomeni pa vsaj to, da je naše spreminjanje lahko zgled drugim.
 
Nobene nujnosti ni, da nam sledijo, kajpada. Pravzaprav sploh ni potrebe, da bi nam sledili, kajti zadošča odprtost do našega načina življenja.
 
Socialna nevroznanost nas med drugim uči, da pomeni odprtost do drugega človeka, zlasti odprtost do njegove odprtosti do življenja, enega najbolj učinkovitih načinov za doživljanje lastne sreče in zadovoljstva.
 
Odprtost je zares pomembna, kajti naši možgani delujejo tudi tako, da se slabe izkušnje, povezane s stresom, zlahka vgradijo vanje, medtem ko je treba za pozitivne izkušnje dodatno delo, da postanejo organski del našega življenja. Vsak človek ve, kaj to pomeni.
 
Ve, kaj pomeni, da vedno znova sliši dobronamerne kritike na svoj račun, da ljudje vedno znova spregledajo večino pozitivnih stvari, ki jih naredi ali doseže, da ima občutek, da nikoli ni dovolj dober, pa čeprav je od stotih zadev, ki jih naredi, vsaj osemdeset pozitivih, medtem ko sta negativni ena ali dve. Kar pomeni: naredite deset dobrih stvari, pa ni nujno, da jih bo kdo opazil – naredite eno negativno ali slabo, pa takoj planejo na vas in vas kritizirajo, da dobite občutek, kako zelo slabi in nesposobni ste. Potem še dodajo, da so dobronamerni in da je njihova kritika konstruktivna.
 
Ljudje so vse preveč napadalni drug do drugega in sploh ne razumejo, kaj pomeni konstruktivna ali dobronamerna kritika. Ne poglobijo se dovolj, zato spontano verjamejo, da so vselej dobronamerni, ko koga kritizirajo, češ da mu nočejo nič slabega ali pa mu želijo celo pomagati. V resnici niso dobronamerni in največkrat niti ne vedo, da niso.
 
Zadeva ni tako preprosta, kot si predstavljajo, kajti možgani hitreje sprejemajo negativne izkušnje, ki so negativne, pa če jih petkrat zapakiramo v celofan dobronamernosti in konstruktivnosti. To ne pomeni, da bi se morali ljudje samo vzajemno hvaliti, veliko pa bi že dosegli, če bi se vsaj malo spremenilo razmerje, med dobronamernimi kritikami in potrjevanjem drugega človeka, ki sem ga omenil zgoraj.