DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Praznina znotraj

6/1/2019

1 Comment

 
Po podatkih neprofitne organizacije Habitat for Humanity je leta 2015 živela na Zemlji več kot milijarda ljudi in pol (natančno 1600 milijonov) v inadequate shelter. To preprosto pomeni, da niso imeli ustrezne strehe nad glavo.
Kaj imata skupnega ugotovitev, da je politična filozofija način analiziranja idej in ustvarjanja dobrih idej, kako živeti skupaj kot simbolna bitja, ter spoznanje, da potrebuje vsak človek za kakovostno življenje druge ljudi in veliko pozitivnih izkušenj? Veliko skupnega imata, kajti obstajajo načini družbenega življenja ljudi, ki povzročajo praznino v njih. To so načini življenja, zaradi katerih človek paradoksno ve, da so ljudje povsod okoli njega, obenem pa čuti notranjo praznino, zaradi katere sicer ne umre, čuti pa, da je njegovo življenje prazno. In ko je prazno, praznine ne morejo napolniti materialne dobrine in je ne more napolniti denar. Napolnijo jo lahko le dobre izkušnje, povezane z drugimi ljudmi; mrtvi predmeti ne morejo napolniti ničesar razen fizičnega prostora.
 
Praznina življenja je lahko grenka in človek se počuti, kot da ima vse manj dobrih razlogov, da bi sploh še živel. Obenem pa ves čas ve, da pravzaprav ne potrebuje veliko, da bi se njegova notranja praznina napolnila, da bi torej počasi izginila.
 
Temeljna ideja, kako spreminjati notranjo praznino, je sorazmerno preprosta. Naši možgani so namreč zmožni regulirati sami sebe in to ves čas tudi delajo. Lahko pa jim še pomagamo.
 
Tudi osnovna ideja politične filozofije je preprosta in se neposredno navezuje na prejšnjo: ljudje lahko živijo skupaj v medsebojni odprtosti.
 
Če spreminjamo svoje možgane s pozitivnimi izkušnjami, ki povečujejo naše blagostanje, oblikujemo nekaj trajnega. Spreminjamo sebe in svoj način življenja. To še ne pomeni, da se bo spreminjalo tudi družbeno življenje vseh ljudi, pomeni pa vsaj to, da je naše spreminjanje lahko zgled drugim.
 
Nobene nujnosti ni, da nam sledijo, kajpada. Pravzaprav sploh ni potrebe, da bi nam sledili, kajti zadošča odprtost do našega načina življenja.
 
Socialna nevroznanost nas med drugim uči, da pomeni odprtost do drugega človeka, zlasti odprtost do njegove odprtosti do življenja, enega najbolj učinkovitih načinov za doživljanje lastne sreče in zadovoljstva.
 
Odprtost je zares pomembna, kajti naši možgani delujejo tudi tako, da se slabe izkušnje, povezane s stresom, zlahka vgradijo vanje, medtem ko je treba za pozitivne izkušnje dodatno delo, da postanejo organski del našega življenja. Vsak človek ve, kaj to pomeni.
 
Ve, kaj pomeni, da vedno znova sliši dobronamerne kritike na svoj račun, da ljudje vedno znova spregledajo večino pozitivnih stvari, ki jih naredi ali doseže, da ima občutek, da nikoli ni dovolj dober, pa čeprav je od stotih zadev, ki jih naredi, vsaj osemdeset pozitivih, medtem ko sta negativni ena ali dve. Kar pomeni: naredite deset dobrih stvari, pa ni nujno, da jih bo kdo opazil – naredite eno negativno ali slabo, pa takoj planejo na vas in vas kritizirajo, da dobite občutek, kako zelo slabi in nesposobni ste. Potem še dodajo, da so dobronamerni in da je njihova kritika konstruktivna.
 
Ljudje so vse preveč napadalni drug do drugega in sploh ne razumejo, kaj pomeni konstruktivna ali dobronamerna kritika. Ne poglobijo se dovolj, zato spontano verjamejo, da so vselej dobronamerni, ko koga kritizirajo, češ da mu nočejo nič slabega ali pa mu želijo celo pomagati. V resnici niso dobronamerni in največkrat niti ne vedo, da niso.
 
Zadeva ni tako preprosta, kot si predstavljajo, kajti možgani hitreje sprejemajo negativne izkušnje, ki so negativne, pa če jih petkrat zapakiramo v celofan dobronamernosti in konstruktivnosti. To ne pomeni, da bi se morali ljudje samo vzajemno hvaliti, veliko pa bi že dosegli, če bi se vsaj malo spremenilo razmerje, med dobronamernimi kritikami in potrjevanjem drugega človeka, ki sem ga omenil zgoraj.  
1 Comment
XXX
6/3/2019 11:31:53 am

To, kaj pomeni biti odprt do drugega, in kaj ta odprtost povzroči, dobro ponazori serija Killing Eve. Serija prikaže tudi to, kako se zaradi prisotnosti drugega človeka, spremeni tudi človek, ki v sebi čuti veliko praznine. Priporočam ogled.

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog