Pravičnost in zdravje v kapitalizmu

Možnost zla je strukturno nujna. In ko se zlo pojavi, nima nikoli enakih oblik kot v preteklosti. Nima nobene globine in nobene demonske razsežnosti. Zlo je vselej zgolj ekstremno. Začenjam brati knjigo z naslovom Health Communism (Beatrice Adler-Bolton, Artie Vierkant, Verso, 2022).

Vsakdo čuti na svoji koži, kako ga nenehno priganjajo, naj skrbi za svoje zdravje. Naj skrbi za telesno zdravje in naj skrbi za duševno zdravje. Zdi se, da je zelo dobro biti telesno in duševno zdrav. O tem se strinjajo strokovnjaki, strinjajo se izdelovalci oglasov, strinjajo se politiki in strinjajo se pacienti, pardon, vsakdanji ljudje, sleherniki. Vsi naj bi bili zdravi in živeli naj bi v zdravem svetu. Potem se zbudimo iz sanj.
 
Svet, v katerem živimo, namreč ni niti približno zdrav. To je kapitalistični svet, v katerem zlasti vse raste, raste pa zato, ker preprosto mora rasti. Tako nenehno raste proizvodnja dobrin in blaga, raste proizvodnja storitev. Raste količina plastike v oceanih in v naših telesih, raste tudi količina težkih kovin v hrani, ki jo jemo vsak dan. Raste število milijarderjev in raste število zdravih ljudi, ljudi torej, ki resno jemljejo oglase in nasvete ter skrbijo za svoje telesno ni duševno zdravje. Naj se osredotočim na duševno zdravje, saj sem psiholog.
 
Kaj je torej duševno zdravje, ki naj bi bilo tako zelo zaželeno?
 
Za začetek se strinjam z avtorjema knjige, da obstajata koncepta »zdravje« in »vrednost«, ki se v kapitalizmu reproducirata na prav poseben način. Rečeno po domače: Reproducirata se tako, da je jasno razvidno, čigava življenja so podprta in čigava niso. To preprosto pomeni, da niti slučajno ni res, da je kapitalizem zainteresiran za zdravje vseh ljudi, za inkluzijo torej in za vse drugo.
 
Duševno zdravje ljudi lahko razumemo, če uporabimo koncept »politične ekonomije zdravja». Resnično, v politiki javnega zdravja bi morali slediti pravičnosti, slediti bi morali izsledkom o naravi in pomenu sočutja, blagostanja in dobrega počutja (well-being), čustvene in socialne inteligentnosti, ustvarjalnosti, kritične in neodvisne misli, metodološkega dvoma, brez katerih ne moremo resno govoriti o duševnem zdravju ljudi.  
 
V resnici pa spremljamo pospeševanje in krepitev obstoječega politično-ekonomskega pojava, ki je ljudi že zaznamoval za počasno smrt, kot poudarjata avtorja knjige.
 
Ne mislim le na industrijo sladkih pijač in procesirane hrane, ki bi jo bilo najbolje vreči na smetišče, ne mislim le na proizvodnjo alkohola in drugih dobrin, ki jih ljudje mečejo v svoja telesa, da je več kot polovica prebivalstva pretežka ali celo debela, mislim tudi na zlorabljanje psiholoških spoznanj o razvoju zdrave osebnosti.
 
Osebnost ali subjektivnost ljudi mora biti v kapitalizmu predvsem in najprej odvisna od vulgarnosti. Ali kot pravita avtorja: Misliva na to, da je zdravje postalo neločljivo povezano s kapitalom in kapitalizmom. Poleg tega definicije in meritve, po katerih ocenjujemo zdravje, v osnovi določajo tako, da postavljajo v ospredje kapitalistično, politično in ekonomsko perspektivo. Na primer, slabo zdravje je grožnja, ki disciplinira delovno silo.
 
Osebnost delovne sile ali njena subjektivnost mora biti disciplinirana. Vse oglaševanje kritičnega razmišljanja, ustvarjalnega razmišljanja, naprednega razmišljanja je v službi takega discipliniranja. Resno razmišljanje o krepitvi duševnega zdravja ljudi lahko hitro diskvalificira vsakega človeka, ki bi si dejansko drznil kritično, ustvarjalno in napredno javno razmišljati. Razsvetljenski koncept javne rabe uma je že zdavnaj postal vulgaren.
 
Številni ljudje so zato diskvalificirani, ker si upajo kritično misliti, ker zares skrbijo za lastno duševno zdravje, da se jim ne zmeša od votle propagande, primitivnih in nesmiselnih oglasov, vulgarnega javnega govora, kognitivnega smetja in pritlikavih čustvenih izbruhov teh, ki imajo v rokah oblastne vzvode, ne znajo pa obvladovati niti lastne jeze, da ne govorim o višjih kognitivnih sposobnostih.
 
Zdravje ljudi je tako naddoločeno z definicijo državljana, bitja, ki mora jasno vedeti, kdo se lahko vključi v družbeno in politično življenje in kdo ne, obenem pa se mora zavedati, do katere mere je ljudem dovoljeno izvajati avtonomijo nad lastnim življenjem.
 
In še enkrat se strinjam z avtorjema, ko poudarita, da izraz »zdravje« razmejuje »produktivnega« člana družbe od tistega, ki ga glavni tokovni diskurz zelo odkrito označuje kot »breme«.
 
Bolni ljudje, nezdravi ljudje in invalidi so bili od nekdaj »breme«. Še zlasti v kapitalizmu.