Pravična in poštena igra sveta

Elitni bogataši, številni izmed njih se v Davos pripeljejo z lastnimi letali, vztrajajo, da ne kradejo bogastva, da nikomur ne jemljejo, da poteka igra, v kateri se večina ustvarjenega bogastva steka v njihove žepe, po pravilih, da je torej vse zakonito, pravično in pošteno. Silno bogati so, ker poteka igra po pravilih, ki so jih zgodaj v življenju usvojili, se jih naučili in igrajo po njih. Če jim drugi ljudje ne sledijo, ne morejo smiselno pričakovati, da bodo obogateli, zato se tudi pritoževati ne bi smeli. A saj že od nekdaj velja, da se bo tistim, ki imajo, še dalo. Bogati bodo zato še bogatejši, vsi drugi pa se lahko tolažijo, da gotovo pade sem pa tja kaka drobtina od bogatinove mize tudi njim.

Igra ima torej jasna in razumna pravila, zato ni mogoče, da bi kdo dodatno obdavčil najbogatejše. Navsezadnje ne bi bilo pošteno, če je igra zakonita, razumna in moralno neoporečna. Kdor ima, namreč lahko investira, zato bo verjetno imel še več. Kdor nima dostopa do kapitala, ne more investirati, zato je logično, da ne bo obogatel. In zakaj bi ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala, tega nenadoma dobili? 
 
Primer. Vrednost nepremičnin že nekaj let raste, v lasti jih imajo bogati, ker imajo dovolj denarja, da jih kupijo, zato vrednost njihovega premoženja raste iz dneva v dan, medtem ko se sprehajajo po svetu in občudujejo sončne zahode na tihomorskih otokih. Dosega vrtoglave višine in prav je tako. Zakaj bi izstopil iz igre in jo prenehal igrati, če moje premoženje nenehno raste, tako ali tako pa je očitno, da ves svet hoče, da vse nenehno raste, in iz izkušnje vem, kako dobro je biti bogat? Ni logike.
 
Ekonomska realnost sveta je torej taka, da številni ljudje nimajo hrane in dostopa do čiste pitne vode, v Sloveniji številni ljudje nimajo dostopa od osebnega zdravnika in ponoči čakajo v vrsti, da bi prišli do njega, medtem ko se bogataši vozijo z zasebnimi letali v Davos, kjer bodo te dni vneto razpravljali, kako bi bilo mogoče rešiti kapitalistične krize, ki se kar nočejo končati.
 
Premor.
 
Da bi bogati reševali kapitalistične krize, od katerih imajo koristi, krize, ki so organski del kapitalizma? A se hecate! To je tako, kot bi se ustrelil v nogo.
 
V času nenehnih kapitalističnih kriz, zadnjih petnajst let na primer, je bogastvo najbogatejših naraščalo s svetlobno hitrostjo, z njim pa je naraščalo tudi njihovo zadovoljstvo.

Redistribucija bogastva? Bodimo pošteni. Nihče na tem svetu nima pojma, kako to narediti. Zlasti nihče ne ve, kako to narediti pravično in pošteno. In kdor že ima kako idejo, nima moči, da bi jo uresničil. Tako je to.