Pravi Jezus proti plačilu

Po zadnjih podatkih približno 40 % odraslih Američanov verjame jasnovidcem, čarovnikom, vračem in drugim, ki jim za drag denar omogočajo komuniciranje z drugim svetom, z umrlimi. Biznis takega komuniciranja je vreden približno 2500 milijonov dolarjev letno. Toliko jim odrasli Američani plačajo, da domnevno za kratek čas pridejo v stik s svojimi bližnjimi z onega sveta. Za ta denar bi sicer bistveno zmanjšali število lačnih odraslih Američanov, zgradili kar nekaj prepotrebnih bolnišnic, vrtcev, šol in domov za starejše občane. Ne vem, koliko odraslih Slovencev verjame takim šarlatanom, domnevam pa, da jih ni malo. Potreba po čustveni bližini je namreč velikanska, stopnja odtujenosti in hladnih medsebojnih odnosov tudi, saj nas neoliberalci nenehno in neutrudno z vsemi sredstvi pozivajo, naj bomo še naprej tekmovalni zombiji. Potem tudi biznis v obliki čustvenega kapitalizma teče kot po maslu, kar je povsem logično in pričakovano. A saj je v takem svetu pomembno edino to, da vse raste. To vemo že precej časa. In jutri ne bo nič drugače. Nobena magija ne bo pomagala, čisto mogoče pa je, da bo globalno segrevanje planeta privedlo tudi do nove hladne vojne, kot lahko beremo v časniku The Independent.  

Ko sem pri osemnajstih prebiral Sokratov zagovor, nisem mogel dojeti, da so živeli ljudje, ki so takega moža obsodili na smrt. Sočasno sem bral Nietzschejevega Zaratustro, ki sem ga dobil za rojstni dan, pa Malega princa. Sokrat je zares živel, vendar vemo, kaj je govoril, le prek njegovega učenca, Platona. Zaratustra je bil prerok, toda Nietzsche na novo pove, kako je govoril in kaj. Ko sem naletel na Jezusa, nisem vedel, da najverjetneje nikoli ni živel, toda to me ni motilo. Ne moti me niti danes, ko skoraj zagotovo vemo, da ni živel. A saj ni pomembno, ali je živel ali ne, pomembno je, kaj je povedal, kaj so njegovi domnevni učenci prenesli nam in nam pripovedujejo, kar je povedal.
 
Neoliberalna odtujenost spretno dopolnjuje potrebo ljudi po čustveni bližini. Izkorišča jo v prid biznisa, ljudje pa hrepenijo tudi po pravem Jezusu. Ponujajo jim ga na podoben način, kot sicer ponujajo ljudem odjemalcem blago. Proti plačilu tako dobite vse, tudi pravega Jezusa. O njem ni treba razmišljati, zato ni pomembno, da ne obstajajo sekularni dokazi o njegovem obstoju. Prav tako ni pomembno, da se kanonični evangeliji razhajajo med seboj, čeprav naj bi jih napisali očividci. V resnici jih niso napisali, nihče od njih nikoli ni srečal Jezusa. Tudi če bi ga, njihovi zapisi ne bi bili verodostojni, saj človeški možgani niso zanesljivi pričevalci.
 
Pa vendar ni pomembno, ali je Jezus živel ali ni, kot rečeno. Pomembno je, da se lahko naučimo premagovati medsebojno odtujenost. In prav tako je pomembno, da dojamemo, kako neoliberalna industrija kulture, če si lahko sposodim ta Adornov izraz, deluje na našo zavest in sproti dosega, da smo neprimerno bolj konformistični, kot je moralno in etično dopustno. Sokrat, Zaratustra, Jezus in celo Mali princ se ne bi nikoli podredili manipuliranju s svobodo ljudi, ki že nekaj stoletij dopušča, da močnejši jemljejo šibkejšim, obenem pa se njegovi upravljavci sklicujejo na naravo, evolucijo in boj za preživetje, češ da preživijo samo močnejši in najmočnejši.
 
Tako kot so nekateri ljudje šibkejši in potemtakem ne bodo preživeli, so tudi živali v klavnicah samo živali kot subjekti industrijske pridelave hrane, ki se kajpak ne meni za spoznanja o rakotvornem rdečem mesu, količini metana v zraku, za katero vsak dan skrbi govedo, prav tako kot se kadilci ne menijo za grozljive fotografije na škatlicah cigaret.
 
Dejstva o čustvenem ledu, medsebojni odtujenosti in potrebi po bližini pa ostajajo neomajna. Tamle zunaj je zato veliko ljudi, ki so pripravljeni plačati šarlatanom, da jim omogočijo kratek trenutek bližine z umrlimi, potem pa se vrnejo v vsakdanje življenje in še naprej prispevajo k zmagoslavju biznisa, in sicer tako, da kupujejo celo take izdelke, ki jim neposredno škodijo.
 
Zastopniki oblasti, sem ne sodi zgolj elita, so upravičeno zmagoslavni tudi zato, ker podložniki jemljejo biznis bolj resno kakor oni sami, tako kot tudi resneje verjamejo v konformistično moralo, pravila kapitalistične igre in vraževerje. Prevarani ljudje so zato iz dneva v dan bolj zaslepljeni z mitom o uspehu in nenehnem napredovanju vsega, zato vraževerje nima nobenih težav, kajti mit o uspehu sploh ni namenjen uspešnim, ti ga preprosto ne potrebujejo, saj je namenjen predvsem podložnikom. Ti zaradi svoje odtujenosti vztrajajo celo pri ideologiji, ki si jih podreja.
 
Avtoritete nad ljudmi zato niso več potrebne, saj zadoščata prilagojenost in konformizem. Vraževerje je v takem svetu zgolj še en primer uspešnega biznisa, zato ne smemo biti naivni in verjeti, da bodo na primer znanost, umetnost ali filozofija s svojim spoštovanjem ljudi kdaj uspele doseči, da se ti ne bodo še naprej prilagajali svojemu degradiranemu stanju.