Prava grožnja

Vedno znova deluje tudi mehanizem, zaradi katerega se ljudje vedejo na predvidljivo neracionalen način. Ne mislim le na podnebne spremembe in njihovo zanikanje, mislim tudi na vedenje, ki je morda še bolj negativno in problematično. George Monbiot v včerajšnji številki časnika The Gaurdian tako navaja policijo, ki vztraja, da so pripadniki in pripadnice Extinction Rebellion grožnja. In dodaja: podobno so trdili tudi za sufražetke in za Martina Luthra Kinga. Pred časom, pristavljam svoj lonček, je bil kar ves socializem, kot so ga imenovali, grožnja. In ali ni bil tudi Sokrat grožnja, saj naj bi kvaril mladino in jo spravljal na kriva pota? Prav tako ne smemo pozabiti ene največjih groženj v 20. stoletju, ki jo je za britanski imperij predstavljal Mahatma Gandi.

Kaj pravzaprav pomeni reči, da je nekaj ali nekdo grožnja? Kaj ogroža oziroma koga?
 
Odgovor na zastavljeno vprašanje je sorazmerno preprost in je tako rekoč na dlani: vedno je mogoče pogledati na svet in njegovo urejenost tako, da je videti, da ga nekaj ali nekdo ogroža. Tako je bil Hitler sveto prepričan, da so kar vsi Judje ena sama velika grožnja.
 
Kognitivno je izjemno lahko razumeti naravo grožnje. Človekova osebnost je namreč narejena na tak način, da se ego konstantno nečesa boji in se ima za ogroženega, zato ni presenetljiva Lacanova ugotovitev, da je osebnost paranoična po svojem nastanku.
 
Človek torej zlahka prepoznava grožnje, ki so lahko dobesedno kjerkoli ali pa so kar povsod. Podobno jih prepoznava, ko govorimo o družbenih sistemih. Ti se kajpak ne morejo tako hitro zrušiti, kot se zruši osebnost, dejstvo pa je, da se lahko zrušijo in zgodovina je polna dokazov za tako zatrjevanje.
 
To pa še ne pomeni, da se kak sistem družbenega življenja tudi nikakor ne sme zrušiti. Bržčas nihče nima posebnega problema z ugotovitvijo, da je bilo nadvse dobro, da se je zrušil Tretji rajh ali da se je sesula Sovjetska zveza. Torej ni avtomatično res, da je vsaka prepoznana grožnja že tudi zares taka grožnja, da jo je treba nemudoma in z vsemi silami odstraniti ali onemogočiti.
 
In v teh časih so podnebne spremembe resnična grožnja, ne namišljena ali pravljična, grožnja, ki ne pomeni, da hoče nekdo zlonamerno zrušiti človeštvo, paranoja je v tem primeru povsem nesmiselna, temveč pomeni, da je z načinom, kako človeštvo uničuje lastne temelje s kurjenjem fosilnih goriv, samo sebi objektivna grožnja, pa če to prizna ali pač ne.  
Torej je neprimerno udobneje prepoznavati grožnjo v Jezusu Kristusu, Gandiju, Sokratu ali pripadnikih Extinction Rebellion, kot pa spoznati, da je prava grožnja način življenja, ki je neracionalen, destruktiven in samodestruktiven. A tako udobje ne bo trajalo dolgo, ker preprosto ne more. V teh časih še zlasti ne.
 
George Monbiot takole sklene svoje razmišljanje.
 
Možna je katastrofa razsežnosti, ki je človeštvo še ni izkusilo: zrušenje sistemov, ki podpirajo življenje. Vlade nas poganjajo k taki katastrofi tako, da podpirajo določene ideologije: potrošništvo, neoliberalizem, kapitalizem – vse v imenu močnih industrij. Preprečevanje katastrofe označujejo kot ekstremizem. Če ti je torej mar za druge ljudi, se znajdeš na seznamu, če pa ti dol visi za človeštvo in življenje na planetu, te vlada in policija pustita pri miru. Morda ti celo ponudijo dobro plačano vladno službico.
 
Resnično, težko je razumeti, da boje ljudi za družbeno pravičnost, demokracijo in egalitarnost vedno znova nemudoma prepoznavajo kot grožnjo ali ekstremistično ideologijo. Morda pa nam preprosto ni pomoči.