Prava demokracija

Ni čisto res, da ne vemo, kaj je prava, resnična, neposredna demokracija in za kaj je dobra. Vemo, da zlasti ne pomeni odhajanja na volitve in referendume, ne pomeni zbiranja ljudi na trgih in ulicah, njihovega protestiranja in kasnejšega dobrega občutka, da so navadni ljudje končno povedali oblasti, kar ji gre. Dobro definicijo prave demokracije je podal Marx: prava demokracija je množica procesov, ki omogočajo permanentno, nenehno kritiko in samokritiko civilne družbe.

Obrat je velik in pomenljiv: namesto kritike oblasti imamo na voljo – samokritiko. Neprimerno laže je kajpak kritizirati druge, na primer elito, državo ali oblast, kakor samega sebe. Izjemno zahtevno je tudi presegati lastne fantazme, kot bi rekel Freud, verjetje v stereotipe in vse drugo iz tega registra, zato ni čudno, kar predstavim in opišem v nadaljevanju.
 
Zanimiv je pojav, na katerega naletimo vedno znova. Ko kak znanstvenik raziskuje stereotipe in predsodke, ki jih imajo ljudje drug o drugem, je na tankem ledu, kajti splošno [akademsko] razmišljanje je, da stereotipov in predsodkov ne smemo deliti, širiti in spodbujati.
 
Vsekakor je prav, da se takega razmišljanja držimo, ker je brezhibno, toda kaj pa, če se istega ne držijo navadni ljudje, ki niso akademiki in raziskovalci? Dobro namreč vemo, saj je to področje natančno raziskano, da ljudje spontano verjamejo v stereotipe in predsodke – ne le o drugih, temveč tudi o sebi. Po domače: ljudje se vedejo skladno s stereotipi in predsodki, obnavljajo in krepijo jih, znanstveniki ugotovijo, da je taka resnica njihovega vsakdanjega življenja, akademiki pa planejo nanje, češ da so rasisti in da jim je treba preprečiti nadaljnje raziskovanje.
 
Recimo, da veljajo nekateri stereotipi o zavistnih ali depresivnih Slovencih, kar pomeni, da se številni Slovenci res vedejo zavistno in so nagnjeni k depresijam. Znanstveniki naredijo obsežno študijo, ki zajame veliko število ljudi, statistično neoporečno obdelajo podatke in zapišejo, da nekateri stereotipi o Slovencih empirično držijo, da se torej ljudje vedejo skladno z njimi, kar pomeni, da imajo tujci, ki mislijo, da so Slovenci depresivni in zavistni, čisto prav, da se torej ne motijo.
 
Nimajo prav, če mislijo, da so taki čisto vsi Slovenci in da imajo Slovenci v naravi, na primer v genih, nekaj zavistnega in depresivnega, da je torej zavist in depresija v samem slovenstvu, medtem ko istega ni najti na primer v genih Američanov ali Avstralcev, imajo pa prav, če mislijo, da številni Slovenci obnavljajo stereotipe o sebi, ker sami verjamejo vanje, na primer nezavedno, živijo skladno z njimi in jih prek vzgoje prenašajo na naslednje generacije. Kje je tu problem?
 
Problem je natanko v razumevanju prave demokracije. Če ta pomeni samokritiko civilne družbe, vsakdanjega življenja ljudi torej, potem zajema tudi prepoznavanje mehanizmov in procesov, ki omogočajo, da ljudje živijo stereotipe, verjamejo vanje in jih prenašajo naprej. Taka samokritika ni dobra le za civilno družbo, ampak je dobra tudi za državo, saj ljudje, ki jo vodijo, niso nič drugačni od navadnih državljanov.
 
Pravzaprav so zgolj navadni državljani, ki jim je dano, da nekaj let služijo domovini, s tem pa ljudstvu. In če se ljudstvo otresa predsodkov in stereotipov, s tem ne omogoča le, da jih drugi ljudje uzrejo v novi luči, ampak omogoča tudi, da se zgodi, kar je Marx na kratko orisal s tremi oblikami delovanja: realno spreminjanje civilne družbe; krepitev zmožnosti za preoblikovanje vsakdanjega življenja; potiskanje družbenega življenja onkraj lastnih meja.
 
Prava demokracija je torej politična tendenca, je sekularizirana politika z jasnim ciljem, ki je preobrazba družbenega življenja v luči univerzalne emancipacije vseh ljudi.
 
V tem trenutku je možna sprememba načina življenja le z vnovičnim organiziranjem ljudi in njihovim družbenim opolnomočenjem, kajti elita nima niti najmanjšega interesa spreminjati kapitalizma, ki očitno deluje zlasti v njen prid.
 
Prava demokracija dobi s tem empirične opore oziroma temelje, na katerih ne rešujemo kapitalizma pred njim samim, ampak gradimo komunizem.
 
Namesto prave demokracije pa imamo še vedno na voljo predvsem več istega. Med drugim tropske ciklone. Na primer ciklon Fani, zaradi katerega so oblasti v Indiji te dni evakuirale več kot milijon prebivalcev, kar je polovica Slovenije.