Praktična modrost za prihodnost sveta

Njena izgubljenost v svetu, napačna prepričanja, ideali, za katere utopično misli, da so edini pravi. Spomnim se besed svoje mami: jaz sem tvoja mama, edino jaz te najbolje poznam in samo jaz vem, kaj je dobro zate. Jung je nekoč zapisal, da lahko terapevt nevrotičnega bolnika spodbudi, naj uveljavlja svoj pogum, kot bi bilo tako uveljavljanje nekakšna nujno potrebna vaja, ki jo velja ponavljati. Aristotel bi bržčas dodal, da je za takega pacienta, kot za vsakega človeka, zelo dobro, da razume svojo nalogo ali dolžnost na tem svetu, da razvija pogumne lastnosti, ker so krepostne. Človek naj bi tako želel biti pogumen in naj bi razvijal pogumnost. In kreposten ne more postati, če ne razvija lastne identitete, če ni samostojen, ločen od drugih ljudi. Otrok, ki se ni uspel izviti iz družinskega kroga in ostaja del kroga, ki ga tvorita oče in mati, zlasti slednja, ni na dobri poti k razvijanju poguma. Od kje meni predrznost, da se uprem mami? Da ji rečem kaj takšnega, kot sem ji nazadnje. Da jaz nisem več ona in da nočem biti kot ona. To je hud udarec zanjo, verjamem in razumem, da ga ni hujšega, kot da se otrok postavi po robu svoji mami, sploh pa takšni osebnosti, kot je ona, ki živi od tega, da se upira, jezi, maščuje in grozi. Pogum je v tem primeru še pomembnejši in ni predrznost. Je nekaj nujnega, zato imata Aristotel in Jung prav, ko vztrajata, da bi se moral otrok naučiti praktične modrosti ali phronesis. Če se tega ne more naučiti ob očetu in materi, se morda nauči na kak drug način – na primer ob terapevtu. Vsekakor pa je phronesis pomembna za dobro življenje vsakega človeka.

Pomembna je, ker zaradi nje človek prepoznava priložnosti za razvijanje lastnih kreposti, med katere sodi tudi pogum. Prepoznava in razume, kdaj se mora soočiti in s kom, da pokaže pogum in ga krepi, ve in razume pa tudi, kdaj mora preprosto oditi, ker je to najbolj koristno.
 
Človek je pogumen, ko ga je strah. Ne beži pred strahom, ne skuša ga zanikati. Sooča se z njim. In sooča se z osebo, do katere želi biti pogumen. Aristotel: vsak človek se lahko razjezi – to je enostavno –, čisto nekaj drugega pa je biti jezen do prave osebe, na pravi način, v pravem času, s pravim motivom. To ni lahko.
 
Je pa mogoče, čeprav so lahko posledice kljub temu neprijazne za drugo osebo. Ni namreč nujno, da se odzove na učinkovit ali vsaj produktiven način.
 
Razmišljam, če je prav, da počnem to svoji mami. Pravi, da me je rodila. Bi morala zato sprejeti vse njene napake in biti samo ponižno tiho? Ali smem vzeti svoje življenje v svoje roke? Počutim se grozno, mislim, da sem obupna oseba, ker to počnem. Da jo prizadenem na tak način.
 
Resnično. Človek lahko misli, da prizadene drugega človeka, če razvija svojo identiteto, če jemlje svoje življenje v svoje roke in se ne podreja. Kot da bi moral biti del blodnega kroga, ki predstavlja drugega človeka, Velikega Drugega, Veliko Mamo, iz katerega ni izhoda.
 
A kako naj posameznik postane posameznik, kako naj zraste v osebnost, če ne oblikuje meje, tostran katere je on, onstran nje pa so vsi drugi ljudje? Ali kot pravi Aristotel: človek postane gradbenik tako, da gradi, igralec lire postane tako, da igra na liro; pravični postajamo s pravičnimi dejanji, zmerni z zmernimi dejanji, pogumni pa s pogumnimi.
 
Prihaja čas, ko bo zapisano pomembno in celo odločilno za ves svet, ne le za tega ali onega nevrotičnega pacienta.