DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Praktična filozofija upanja

7/15/2019

0 Comments

 
Ko sem pri dvajsetih bral Tako je govoril Zaratustra, sem bil očaran nad načinom, kako se Nietzsche loteva filozofiranja. Na fakulteti so me nekateri profesorji sicer skušali prepričati, da je bil filozof odgovoren za vzpon fašizma in nacizma, meni pa se je vse bolj zdelo, da se motijo in da ne razumejo temeljne Nietzschejeve filozofske drže, ki je tale.
Ljudje se v vsakdanjih življenjih odzivajo na dogajanja okoli sebe na dva bistveno različna načina. Najpogosteje se na to, kar vpliva nanje, odzivajo reaktivno. Preprosto tako, da se akcijam zoperstavijo z reakcijo. Ali po domače: na isto se odzovejo z istim. Če je nekdo nasilen do njih, se odzovejo nasilno; če je kdo neracionalen, se odzovejo neracionalno; če jih kdo napade, se odzovejo napadalno; če jih kdo izziva, izzivajo nazaj.
 
Drugi način odzivanje je bistveno drugačen. V prvem primeru je odziv odvisen od dejanj, na katera se človek odziva, v drugem primeru pa je odziv neodvisen od zunanjih dejanj in ga človek oblikuje v odnosu do kreativnih možnosti, ki so notranje, ne njemu samemu, temveč kar življenju.
 
Reaktivni odzivi ljudi so največkrat neracionalno določeni s strahom, tesnobo, stisko. Ljudje se odzivajo na svet, kot bi bili ogroženi – paranoidno torej. Druga vrsta odzivov ni določena s tesnobo, temveč predstavlja oblikovanje nečesa novega, nečesa, kar spreminja svet. Nietzsche govori v tem primeru o izražanju volje do življenja ali volje do moči, ki nima absolutno nobene zveze s fašizmom ali nacizmom – ravno nasprotno je res, saj predstavlja nepremagljivo oviro tako za prvega kot za drugega.
 
Volja do moči je namreč volja do potencialnega, do tega, kar bi lahko bilo, kar bi lahko nastalo. Taka volja je v osnovi zavezana etičnosti, saj pomeni potrjevanje, ne pomeni rušenja, uničevanja, destrukcije; Hitler zato ni imel volje do moči, imel pa je voljo do oblasti, kar je čisto nekaj drugega. Volja do moči pomeni uresničevanje potencialnega, tega, kar afirmira, krepi življenje. Življenja torej ne uničuje, ne ustavlja ga, ne blokira ga. 
 
Aktivno delovanje ljudi je tako povsem neodvisno od reaktivnih sil ali odzivov na dogajanja v svetu. Nietzsche zato poudarja, da kreativno delovanje ljudi ni usmerjeno zoper nekaj, ni izraz protesta in upora, ampak je izraz same ustvarjalnosti. Ta ni usmerjena proti nečemu, ampak potrjuje, afirmira nekaj, torej je za nekaj, ni proti nečemu.
Aktivno delovanje, o katerem razmišlja Nietzsche, je najtesneje prepleteno z upanjem. Ta ni zasebna zadeva posameznika, kot verjamejo številni ljudje, ampak je politična, javna zadeva. Ne nanaša se na željo posameznika po novih dobrinah ali po novem blagu, dobičkih in presežkih temveč se nanaša na željo po novem načinu skupnega življenja.
 
V taki perspektivi pride do polnega izraza revolucionarno Lévinasovo spoznanje, da etika ne more biti množica pravil, norm ali celo principov. Zakaj ne?
 
Če bi bila etika množica pravil, bi to pomenilo, da je moj odnos do drugega človeka sporen, kajti nujno bi ga moral skrčiti na kategorije, ki jih poznam. Po domače: moral bi ga stlačiti v ta ali oni predalček. To bi obenem nujno pomenilo, da mu vsiljujem svoje kategorije, kar pa nikakor ne more biti pošteno oziroma etično. Drugi človek je zato nujno drugi, presežek nad vsako kategorijo. Kako naj se potem vedem do njega, da bo moje delovanje etično, saj ne vem, kdo ali kaj ta drugi sploh je, v kateri predalček sodi?
 
Tako, da skušam izpolniti dolžnost do njega kot drugega. V resnici je to nemogoče početje, kajti drugi je neposredno povezan z neskončnostjo, saj je vselej presežek nad vsako končno kategorijo. Lévinasov odgovor na vprašanje je zato radikalen: dolžnost do drugega izpolnjujem tako, da se mu odprem, da vztrajam v odprtosti in svoji ranljivosti, ki je hrbtna stran odprtosti.
 
Moje življenje je zato vselej odprto do neskončnosti, svoje dolžnosti do drugega ne morem niti izpolniti, ker je zavezana neskončnosti, niti je ne morem zavreči, saj bi s tem zavrgel samo odprtost in sebe skrčil na končno, vase sklenjeno bitje, ki ne živi, temveč životari in čaka na konec.

0 Comments



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog