Pozitivna psihologija o hendikepu

Knjiga, ki jo trenutno berem, je dragocena: Michael L. Wehmeyer, Dana D. Dunn (ured.), The Positive Psychology of Personal Factors: Implications for Understanding Disability (Lexington Books, 2022). Zakaj je dragocena?

Dragocena je, ker je razumevanje hendikepa ali oviranosti ljudi še vedno močno povezano z diagnosticiranjem primanjkljajev. Ljudje navadno razumejo hendikep kot primanjkljaj, kar pomeni, da po njihovem mnenju hendikepiranemu človeku nečesa primanjkuje, da ima nečesa manj kakor drugi ljudje. Primanjkljaj pa ne pomeni le, da človek nečesa nima, pomeni tudi manjvrednost. Spontano diagnosticiranje je navadno tudi statistično diskriminiranje.
 
Hrbtna stran istega je prizadevanje hendikepiranih ljudi, da bi svetu dokazali, da so enakovredni, da kljub primanjkljajem lahko dosežejo z močno voljo in s trdim delom na sebi vse, kar si zastavijo, da se torej lahko primerjajo z drugimi ljudmi brez primanjkljajev. Pa vendar je v takem junaškem razmišljanju vse narobe.
 
Povsem drugačno izhodišče za razumevanje hendikepa, oviranosti ali invalidnosti je tisto, ki ga ponuja kompleksno razumevanje povezav med okoljem, v katerem nekdo živi, medsebojnimi odnosi in simbolnim statusom hendikepa. Na kaj mislim?
 
Mislim na empirične in simbolne pogoje, ki omogočajo ljudem blagostanje. Ne le nekaterim, tem brez primanjkljajev na primer, temveč vsem ljudem. In pozitivna psihologija si je že pred časom zadala nalogo, da temeljito razišče to področje.
 
Raziskuje ga še danes in odkriva pomen participacije, dostojanstva, avtonomije ter izbire in nadzora nad lastnim življenjem ljudi. V taki perspektivi šele dokončno razumemo pomen hendikepa kot vrste dejavnikov, ki zmanjšujejo realne možnosti ljudi, da sodelujejo, ohranjajo dostojanstvo, so neodvisni, dobro izbirajo poti, po katerih se premikajo skozi življenje, in jih nadzorujejo.
 
V začrtani perspektivi razumemo drugače ne le hendikep ali oviranost, temveč tudi razvpiti uspeh v življenju. Pozitivna psihologija že nekaj desetletij sistematično odkriva dejavnike, ki vplivajo na ljudi, da odkrivajo, ustvarjajo in krepijo smisel in namen lastnega življenja, uživajo v dobrih odnosih z drugimi ljudmi, ki jih ne zastrupljajo, temveč jih napolnjujejo, doživljajo ugodno raven samozavesti in optimistično gledajo v prihodnost.
 
Viden je torej premik stran od usmerjenosti k posamezniku in poudarjanju njegovih primanjkljajev, pa tudi odmik od poudarjanja močne volje, dela na sebi in discipline. Pozitivna psihologija tako poudarja predvsem pozitivne institucije, med katere sodijo šole, delovna mesta, organizacije (vključno z lokalno upravo) in celo družine.
 
Znotraj teh institucij je cilj nekakšna »državljanska socializacija«, da bi se člani skupnosti naučili biti strpni, odgovorni in altruistični, s čimer bi bili pripravljeni razvijati dobro delovno etiko, ki koristi drugim, kot zapišeta urednika knjige na strani 20.
 
Vidimo torej, da pozitivna psihologija razume hendikep znotraj širokega okvira družbenega življenja ljudi, ki nas končno privede do razumevanja še enega koncepta, pomembnega za vpogled v resnično naravo hendikepa v družbenem polju: kultura hendikepa. Kaj je kultura hendikepa?
 
Kultura hendikepa je simbolno polje, ki je samo po sebi odporno, znotraj njega pa imajo posamezni ljudje realne možnosti za osebnostno rast in blagostanje. Spodbuja različnost ljudi in jo ohranja, temelji pa na pomembnem spoznanju, da je hendikep že sam po sebi v kontinuumu normalnih človeških izkušenj in se upira patološkemu pristopu, značilnemu za medicinski model (Erin Andrews, Anjali Forber-Pratt, str. 27).