Povprečneži vseh dežel, blagoslavljam vas

V filmu Amadeus (Miloš Forman, 1984) vidimo čisto na koncu, kako skladatelj Antonio Salieri blagoslavlja mediokritete tega sveta in jim želi vse dobro. Sam je prepričan, da je umoril Amadeusa. Miloš Forman je s to idejo sijajno filmsko spregovoril o Mozartovi smrti, čeprav so se takoj našli kritiki, ki so trdili, da je Mozart umrl na čisto drugačen način, kar naj bi pomenilo, da se je Forman preprosto motil. Ker ne znajo gledati in razumeti filma, je njihova kritika brezpredmetna, saj Miloš Forman ni hotel narediti dokumentarca o Mozartovi smrti, v katerem bi razkril nova objektivna dejstva o prezgodnji smrti genialnega moža. In imel je prav: povprečneži ali mediokritete lahko umorijo še tako inteligentne, kreativne in pametne ljudi. Imajo nenavadno zmožnost vladanja in uničevanja vsega dobrega. Znanja o svetu imajo malo ali nič, nekaj ga danes na hitro poberejo z medmrežja, knjig v glavnem ne berejo, znanost jih ne zanima, zanašajo se na svoja mnenja in seveda na prislovično pravico do njih. Potem opletajo z njimi in dokazujejo občestvu, kako je mogoče dobesedno iz niča, iz zraka potegniti katero koli idejo, jo preoblikovati in redizajnirati, na koncu pa ponuditi kot mnenje, vredno tehtnega razmisleka, poglobljenega pogovora ali kritične analize. Takih ljudi je v Sloveniji, kolikor hočete, nekateri se ponašajo kar z magisteriji in doktorati o obskurnih temah, ki imajo z znanostjo toliko skupnega, kot imata skupnega tisti zajček in boben, na katerega uboga živalca ne zna zaigrati, saj sploh ne ve, da ima pred seboj glasbeni inštrument.

Že od malega poslušam povprečneže, ki mi vedno znova dopovedujejo, da ni dobro preveč misliti, češ da se človeku od tega lahko zmeša. Skoraj vlekli so me proč od knjig, kot da so hudičevo delo, trdeč, da je edino pravo delo tisto, ki ga opraviš z rokami. Potem sem slišal, da se je eden zapil, medtem ko je delal z rokami v tovarni, drugi je storil samomor, tretji je na antidepresivih, spet četrti klošari po svetu brez poklica, izobrazbe in denarja.
 
Danes je sogovorcev malo ali nič, zadnjič sem nekje omenil, da je Sartre dobil leta 1964 Nobelovo nagrado za književnost, pa sem slišal vprašanje, kdo je to. Nadaljeval sem, da je nagrado zavrnil, ker je imel za zavrnitev dobre razloge, ki seveda niso nikogar zanimali, potem pa pristavil: malo pred prejemom nagrade, bilo je leta 1958, ga je John Huston prosil, da napiše scenarij za film o Freudu, ki ga je nameraval režirati. Imel sem občutek, da sem že odjadral v drugo vesolje, saj nikogar ni niti malo zanimalo, v kakšnih odnosih bi lahko bili holivudski režiser, francoski filozof in avstrijski psihoanalitik. Pa vendar: Sartre ni maral za Freuda, a je kljub temu napisal izjemno razpravo o njem. Nastal je film The Secret Passion, v katerem igra Freuda Montgomery Clift, medtem ko je Sartre zaradi nestrinjanja o nekaterih zadevah razdrl profesionalno razmerje z režiserjem.
Vprašanje je, če se danes v Sloveniji lahko zgodi kaj podobnega, saj je tribalizem izjemno močan, kar pomeni, da se ljudje iz različnih taborov ne morejo niti srečati, kaj šele, da bi sodelovali. Mediji tudi nenehno poročajo o odhajanju mladih ljudi v tujino, lani jih je bilo bojda kar sedemnajst tisoč. Tudi starejša hčerka, ki študira v tujini, pravi, da se v Slovenijo niti slučajno ne bo vrnila, ker je preprosto preveč zaplankana in ji je vrhunska znanost na področju, s katerim se ukvarja, španska vas; pri tem jo seveda podpiram.
 
Strinjam se z njo, kot se strinjam z vsemi, ki vedo, kako veliko povprečnežev obvladuje marsikatero področje življenja v Sloveniji. Priznam, da z odporom gledam postavne moške z visečimi trebuhi, ki hočejo narediti vtis pred kamerami, kako močni in težki podjetniki so, ki plačujejo prevelike davke, češ da je delavec zanje prevelik strošek, ali pa postarane ženske, ki so pravkar prišle od lepotnih kirurgov in hočejo takisto narediti vtis na druge ljudi, da so mlade, podjetne in bogate. In včasih me je sram, ko odprejo usta in v eni sami minuti izrečejo pet neumnosti, tri klišeje in nekaj nelogičnosti, obenem pa ustvarjajo vtis, da jim je zanje popolnoma vseeno, če se jih sploh zavedajo.