Povežimo Slovenijo

Napovedi nekaterih politikov in ljudi, ki sicer še niso politiki, da bodo V Sloveniji ustanovili novo politično gibanje, Povežimo Slovenijo, bi nas lahko radostilo in navdušilo, vendar nas ne. Ne zaradi ljudi, ki ga napovedujejo, zaradi njihove večje ali manjše osebnostne integritete, temveč zaradi besednjaka, ki ga uporabljajo. Razlog za tako razmišljanje je preprost, izhaja pa iz temeljnega sociološkega in filozofskega spoznanja o naravi političnega ljudstva in njegovega delovanja. Tako ljudstvo namreč ne obstaja že od nekdaj in ne čaka potrpežljivo, medtem pa na primer ne hodi na volitve, da bo nekdo končno potegnil prave poteze, ustanovil gibanje in začrtal pot, po kateri naj krene, da se bo povzpelo na zgodovinsko politično prizorišče. Ne, politično ljudstvo je vselej šele treba ustvariti, kar pomeni, da ne obstaja že vnaprej. Tako ustvarjanje pa ne terja le propagande, medijskega nastopanja, procesov, postopkov, organiziranosti, koordiniranosti in zapletenih oblik delovanja, temveč terja še nekaj drugega. Terja nove besede, nove besedne zveze, nove predstave, nove ideje. Ali kot pravi Rancière: politično ljudstvo potrebuje besede, podobe in predstave, ki ne izražajo občutkov obstoječega ljudstva, temveč ustvarjajo določeno ljudstvo, specifični režim afektov zanj. To pa je izjemno težko narediti. Še najslabše je, ko kak politik reče, da bo ustanovil stranko, vanjo pa povabil somišljenike, da bodo skupaj krenili v parlament, na oblast in k dobro plačanim službam. In natanko to se dogaja znova in znova.

Dogaja se, kar poslušamo in gledamo vsak dan. Vodja govori, čivka, sporoča, informira, pri tem pa uporablja enake besede, enake besedne zveze in enake oblike sporočanja kot pripadniki ljudstva, na katerega se naslavlja, ter jim omogoča, da tudi sami mislijo, govorijo in sporočajo, kar je v njihovih glavah in v njihovih srcih, da so torej spontani, pristni, necenzurirani, nezadržani. Občutki, ki spremljajo tako delovanje, so dobri, prijetni, lahko pa so tudi metafizični, ekstatični. Pomembno pa je še nekaj.
 
Pomembno je, da se tako nagovorjeni ljudje čutijo privilegirane in celo izbrane. Morda imajo prvič v življenju občutek, da jih nekdo tam zgoraj zares posluša, razume, sprejema, potrjuje. To so zelo pomembni občutki za čisto vsakega človeka. Vsak ego ali jaz želi tako potrjevanje, saj je sicer v resnih škripcih. 
 
Hrbtno stran istega zlahka razumemo, če premislimo, kaj je oni dan v parlamentu vsem na očeh izrekel slovenski premier. Poslancu je med vrsticami sporočil, da je duševno bolan, da potrebuje pomoč psihiatra, dobro, lahko bi bil tudi psiholog, da bi morda moral kar na urgenco. Diskvalifikacija drugega človeka je v tem primer tipičen primer popolne nemoči in nezmožnosti za razumno pogovarjanje.
 
Nemoč je pravzaprav vsepovsod. Ljudje se za silo zbirajo okoli politikov, ki delujejo kot blagovne znamke, skušajo se poistovetiti in napadajo vse druge, ki počnejo isto. Torej se spopadajo med seboj in nemočni drug drugemu dokazujejo, kako pomembni so. V resnici niso.
 
Vse skupaj poganja strast, ki po eni strani omogoča občutke, da človek pripada svojim, svojemu klanu, in po drugi strani občutke, da vlada v svetu neenakost, da so torej naši vselej vsaj malo boljši od vaših. Obstaja strast do neenakosti in hierarhij, zato morajo tisti na dnu ostajati zunaj – na primer begunci. Prednje postavijo rezilno žico in jim tako sporočijo, da so manjvredni, da naj odidejo nazaj, od koder so prišli.
 
Tamle zunaj je hierarhij, kolikor hočete. Vedno je nekdo nad drugim: starši nad otrokom, učitelj nad učencem, mož nad ženo, šef nad delavcem, zaposleni nad nezaposlenim, ta, ki je normalen, nad onim, ki ni, ljubljeni vodja nad temi, ki jih vodi, kleni ali pristni ljudje nad temi, ki niso kleni in pristni. Temeljna izkušnja ljudi je, da je vedno nekdo tam zgoraj.   
 
Ljudje branijo hierarhije, da bi v obupu vendarle izkusili nekaj tistega ekstatičnega več. Vsakdo, ki je na lestvici klin niže, najde nekoga, ki je še niže. In oni na dnu so pač samo na dnu, ker nimajo kam. To so nevidni ljudje tega sveta.
 
Sicer so pa vsi po vrsti za demokracijo. Le da ta nima nobene resne zveze s konsenzom ljudi, ki lahko privede do tega, da se veliko število ljudi zbere in začne tvoriti ljudstvo na podlagi afektov izključevanja in sovraštva do vseh, ki niso naši.