Potrebe ljudi

Danes že klasično razmišljanje Karen Horney, nemške psihoanalitičarke, ki je kasneje živela in delovala v ZDA, razmišljanje o nevrotičnih potrebah ljudi ni povsem zastarelo. Pravzaprav je nenavadno aktualno, ker so se družbene razmere spremenile tako, da je vnovič smiselno premisliti, kaj se dogaja v sodobnem svetu, če imamo pred seboj vsakdanje potrebe ljudi. Ko razmišljamo o njih, imamo praviloma pred seboj potrebe, ki jih imamo za normalne, za naravne in celo univerzalne, take, da jih zlahka pripišemo vsakemu človeku. Karen Horney pa naniza tudi nevrotične potrebe, o katerih ljudje praviloma ne razpravljajo, videti je celo, da zanje pogosto niti ne vedo, kar pomeni, da jih imajo za normalne ali pa jih preprosto ne prepoznajo. Deset nevrotičnih potreb po Karen Horney:
 
    1. potreba po naklonjenosti in odobravanju ­– ugajati drugim in jim biti všeč;
    2. potreba po partnerju – tisti, ki ga lahko ljubijo in ki bo rešil vse težave;
    3. potreba po družbenem priznanju, prestižu in pozornosti;
    4. potreba po osebnem občudovanju;
    5. potreba po moči – podrejanje volje drugih in doseganje nadzora nad njimi;
    6. potreba po izkoriščanju drugih – postati manipulativen, spodbujati prepričanje, da so ljudje tam
        samo zato, da jih lahko uporabljajo;
    7. potreba po osebnih dosežkih – čeprav si skoraj vsi ljudje želijo dosežke, jih nevrotik obupno išče;
    8. potreba po samozadostnosti in neodvisnosti – nevrotik je prepričan, da drugih ljudi kratko malo
        ne potrebuje;
    9. potreba po popolnosti – nevrotik se boji že rahle pomanjkljivosti.
    10. potreba po omejevanju življenjskih praks – živeti čim bolj neopazno življenje.

Očitno je, da so nevrotične potrebe organsko vtkane v sodobno vsakdanje življenje, da so tam podobno, kot je v zraku kisik, ki ga nujno potrebujemo za preživetje, a ga ne vidimo in ga niti ni treba videti, saj je dovolj, da ga vdihujemo. Torej ni čisto res, da so nekateri ljudje nevrotični, ker imajo nevrotične potrebe, medtem ko naj bi bili vsi drugi normalni z normalnimi potrebami. Zadeva je zapletenejša.
 
Kar je normalno in na videz naravno, je namreč lahko nevrotično in globoko patološko. Ljudje, ki to vidijo, so pogosto utišani in jih imajo za čudake. Iz njih se norčujejo in jih zmerjajo. Cesarjeva nova oblačila so zato tudi moderna prispodoba ali alegorija.
 
Nevrotične potrebe ljudi se napajajo pri viru, ki ga imenujemo človeški kapital. Ta je gnetljiv. Še veliko bolj gnetljiv je, če je nevrotičen.
 
V nevrotični družbeni perspektivi naj tako ljudje konstantno iščejo srečo na predpisane profitabilne načine. Nič hudega, če bodo zaradi tega še bolj nevrotični in poškodovani, saj bodo imeli na voljo drage psihoterapevtske storitve.
 
Življenje postaja vse bolj enodimenzionalno, kot bi nemara rekel Marcuse. Površinsko občudovanje zadovoljuje nevrotično potrebo po občudovanju, kot da je najbolj naravna od vseh potreb. Biti všeč drugim ljudje je celo več kot modna zapoved, saj se zdi, da je kar univerzalna. Treba je ugajati, pa čeprav je cena za to včasih previsoka. Drugi naj me občudujejo, če je le mogoče, razmišljajo posamezniki, zato bom angažiral močno voljo in se potrudil, da se bo to tudi ves čas dogajalo. Potreba po moči in nadzoru nad njimi je super zadeva, saj ljudje potrebujejo trdo roko, ker so sicer premalo disciplinirani in delovni. Ljudje so tudi nadomestljivi, zato naj ti, ki so nezadovoljni, pospravijo kovčke in odidejo ter prepustijo mesta drugim. Potrebo po osebnih dosežkih polagamo otrokom v zibko, prava tekmovalna dirka se prične kmalu po vstopu v vrtec. Navezuje se na potrebo po popolnosti, ki je povsem nedovzetna za racionalno misel.  
 
Ali kot je rekel Al Pacino v čudovitem filmu Vonj po ženski: vsakič sem na križišču življenja natanko vedel, katera pot je prava, katero bi moral izbrati, vendar je nisem, ker je bilo tako klinčevo težko. Je pač udobneje in laže izbrati manj zahtevno pot, pa čeprav je napačna in vemo, da je res taka.