Potreba po vizijah

Strinjam se, da bodo volitve za predsednika ali predsednico Slovenije spopad dveh vizij. Ne le dveh sistemov vrednot, temveč vizij. Sicer pravilna ugotovitev potrebuje nadaljevanje, potrebuje razmislek, na kakšne vizije mislimo, saj ni vseeno, katera bo prevladala. Pri tem so nam v pomoč nekatera temeljna psihoanalitična spoznanja o človeški naravi, o naravi ljudi kot simbolnih bitjih, bitjih pomena in smisla.

Prvo spoznanje. Ljudje se spontano ne želijo odločati o zahtevnih temah, velikih idejah, kako živeti skupaj kot družbena bitja. Vsakdanje življenjske prakse to potrjujejo: ljudje imajo radi drobna zadovoljstva, rutine, radi imajo varnost in občutek svobodne volje znotraj okvirov, v katere verjamejo. Ni res, da želijo vsak dan naporno kritično misliti, razglabljati in se potem še odločati. Na volitvah se sicer odločajo, vendar jih po navadi vsaj tretjina ostane doma, včasih, tako kot pred nekaj dnevi, pa jih doma ostane kar polovica, da se politični komentatorji lahko sprašujejo, le zakaj niso odšli na volišča.
 
Drugič. Ljudje potrebujejo druge ljudi, da jih potrjujejo, pripoznavajo, včasih nagradijo ali jim namenijo vsaj lepo besedo. Dobro vedo, da živimo v izrazito hierarhičnih družbah, zato navadno nimajo težav z ubogljivostjo, s prilagajanjem, medtem ko je nekoliko teže z močno voljo, saj smo ljudje prej bitja šibke volje kot pa močne.
 
V sodobnem svetu tako opažamo zanimive spremembe v vedenju zlasti mladih ljudi. Tako imenovani milenijci, pravita guruja Buddy Hobart in Herb Sendek v knjigi z naslovom Gen Y Now: Millennials and the Evolution of Leadership (2014), so lahko vaši najbolj kreativni, motivirani in zvesti zaposleni.
 
So torej ustvarjalni, motivirani za delo in – zvesti. Zvesti čemu? Vizijam prihodnosti, poudarjata avtorja knjige. Kako? Preprosto: Ostanite v koraku s trenutnimi trendi in tehnologijami, da potisnete  svojo organizacijo v prihodnost. Bodite pristni, prilagodljivi in prepoznavni, kajti mladi delavci cenijo prav to: pristnost, prilagodljivost in prepoznavnost.
 
Vizija je v tem primeru preprosta, čeprav je nekoliko paradoksna: več kreativnosti za več istega.
 
Tretjič. Ljudje potrebujejo voditelje, zato jih tudi zahtevajo in občasno volijo. Kot bitja smisla in pomena, kot simbolna, socialna in družbena bitja potrebujejo vizije, potrebujejo voditelje z vizijami. Kot posamezniki so namreč pogosto nemočni in se sprašujejo.
 
Kaj lahko naredim zoper rusko stopnjevanje napadov na ukrajinske civiliste? Naj me skrbi Putinovo spreminjanje fosilnih goriv v orožje zoper Evropo? Kako bomo preživeli prihajajočo zimo, če se ne bomo mogli dovolj ogreti? Kaj bodo prinesle v naslednjih letih množične migracije zaradi globalnih podnebnih katastrof? Lahko civilizacija izumre zaradi stopnjevanja podnebnih sprememb že v nekaj letih? Se lahko zgodijo pandemije zaradi novih smrtonosnih virusov? Kdo pozna rešitve in kdo bo vodil ljudi iz kriz, v katerih so se znašli?
 
Ali kot piše Nancy Fraser (Cannibal Capitalism: How Our System Is Devouring Democracy, Care, and the Planet—and What We Can Do About It, Verso, 2022): Seveda gre za krizo ekologije, pa tudi za krizo gospodarstva, družbe, politike in javnega zdravja – to je splošna kriza, katere učinki metastazirajo povsod ter majejo zaupanje v uveljavljene poglede na svet in vladajoče elite. Rezultat je kriza hegemonije — in preoblikovanje javnega prostora v divjo pokrajino.
 
Resnično, v divji pokrajini so zelo pomembni prav voditelji z vizijami.
 
Le da so nekatere vizije katastrofalne, nazadnjaške in diskriminatorne. To so vizije, ki nastajajo z izogibanjem resničnim problemom sodobnega sveta, ker je laže in kognitivno manj zahtevno graditi všečne vizije kot blagovne znamke brez resničnih obveznosti, ki bi najprej zavezovale voditelje.
 
Obstajajo še druge vizije. To so vizije novih oblik sodelovanja, novih oblik skupnega življenja, ki jih podpirajo vrednote, kot so poštenost, sočutje in resnicoljubnost.
 
Ali pa jih bomo morali šele iznajti?