Potreba po realnih ljudeh

Že dolgo ni mogoče trditi, da je film zgolj fikcija, ki ji stoji nasproti »prava« realnost, realni svet, ki ga domnevno vsakdo pozna kot svoj žep. Slednji se je v zadnjih desetletjih zaradi neoliberalizma korenito spremenil, spremenil pa se je tudi film. Od Avatarja (2009) do Jokerja (2019), če se lahko omejim na zadnje obdobje, se je spremenilo marsikaj. V prvem filmu je očitno, da je glavni junak Jake Sully »navaden človek«, ki uporablja invalidski voziček. Je marinec, toda pomembnejše je, da se obnaša kot človek, ki je odprt do tega, kar se mu utegne pripetiti, zato se poda na tvegano in nevarno pot. V tehnološko izjemno naprednem svetu je končno povsem vključen v vsakdanje življenje. Še več. Postane nosilec nečesa novega, zastopnik ideje, ki jo človeštvo prežvekuje že tisočletja. To je ideja dobrega, neposredno močno prepletena z idejo pravičnega. Znajde se namreč v drugem svetu, v povsem drugačni kulturi, kjer je na preizkušnji čisto vse, kar sicer zmorejo narediti človeška bitja. Joker deset let pozneje ne uspe pokazati, kako naj bi navadni ljudje presegali lastno vsakdanjo depresijo in mizerijo na Zemlji, ne da bi se odpravili na Pandoro, v tuji svet. Med Avatarjem in Jokerjem je kajpak serija filmov z naslovom The Avengers, kar ni nikakršno naključje. Zadnja dva iz serije imata obetavna podnaslova: Brezmejna vojna; Zaključek. Obetavna sta zato, ker brezmejna vojna ne more pomeniti ničesar drugega kot totalno uničenje, zaključek pa je lahko obet novega začetka. Toda sporočilo obeh filmov je vendarle drugačno in zelo jasno: brez žrtvovanje nečesa (vsega?) ni mogoče premagati Thanosa. Ali nekoliko drugače rečeno. Gledalci še vedno pričakujejo filmske junake, ki bi znali misliti njihova vsakdanja življenja na drugačen način, kot je ta, ki nam vlada že precej časa in nas spravlja v obup.

Nad nami in za našimi hrbti je namreč globalna kultura blaznosti. Potopljeni smo vanjo, zato je ne razumemo dobro. Potovanje v povsem drugačno kulturo je zato lahko nadvse dobrodošlo.
 
Dedek Mraz mi je prinesel knjigo z naslovom Letters to the Earth: Writing to a Planet in Crisis. Njeno prebiranje me spodbudi, da si še enkrat ogledam film Avatar. Izjemna lepota prebivalcev Pandore, drugih živih bitij, ki jih na Zemlji sicer ne moremo videti, osupljiva in dih jemajoča narava, razmišljanje o povezavah med vsemi živimi bitji, podobe lepega in dobrega so tako prepričljivi, da me navduši tudi razpoloženje, ki napolnjuje moje telo in me pospremi v drugačen svet, kamor tudi želim.
 
To je potovanje proč od stereotipov in klišejev, norega neoliberalnega novoreka, ki ne osvobaja prav nikogar, proč od neumnosti in destrukcije v imenu brezmejnega povečevanja kapitala v rokah osamljene peščice, stran od ignorance in nevednosti, ki se šopirita v imenu nekakšne pravice do izražanja svojih mnenj, potovanje v svet, v katerem so medsebojna naklonjenost kljub različnosti, želja po vednosti in solidarnost nekaj nevprašljivega, kot je sicer nevprašljiva navzočnost kisika, ki ga potrebujemo za preživetje. V tem drugem svetu sem komunist, tovariš in prijatelj, ne da bi se moral za to nenehno nekomu opravičevati, tu sem lahko pod rdečo zvezdo, ne da bi moral poslušati nebuloze, kaj simbol komu pomeni in česa ne pomeni in kaj bi moral pomeniti, kdaj je kaj pomenil in česa ni pomenil in kakšno mnenje ima kdo o njem.
 
Vitalna, življenjska moč, vital strength, kot jo imenuje Emma Thompson v uvodu v knjigo, ki mi jo je prinesel Dedek, je prav zaradi zapisanega jedro, esenca tega, kar želim vsem nam v novem letu, saj jo bomo zares potrebovali.
 
We are on our own, poudarja Emma.
 
Nikar ne mislite, da bodo pripadniki elite, vlade ali predsedniki storili karkoli, da bi se življenjske razmere na Zemlji izboljšale. V letu 2020 bo podnebnih katastrof več kakor letos, potreba po realnih ljudeh pa bo vse večja.