Potreba po pripadnosti

Učenčevo signaliziranje delodajalcem, da je priden, inteligenten, vesten in konformističen, to dokazuje z dobrimi ocenami, deluje. Kdor dokaže, da je vse našteto, ima dobre možnosti, da spleza po družbenih lestvicah zelo visoko, kajti dobra služba pomeni veliko denarja, ta pa v kapitalizmu itak kupi vse. A zakaj deluje?

V množici naštetih lastnosti, pridnost, vestnost, inteligentnost …, ima ključno in odločilno vlogo konformizem. Delodajalec ne želi nekonformističnih delavcev. Ne želi delavcev, ki dejansko razmišljajo kritično in out of the box. Seveda jih ne želi, ker je tako razmišljanje preveč nevarno, saj postavlja pod vprašaj utečene delovne procese in hierarhije. Poudarjanje pomena kritičnega razmišljanja in takega delovanja na trgu dela je zato zgolj zelo slaba šala.  
 
Kdor ni konformist, do določene mere smo seveda vsi konformisti, ima težave. Nekonformizem je namreč velik strošek. Nekonformistični ljudje so tako videti kot moteni, defektni in hendikepirani, v resnici pa nihče ne želi, da ga imajo za takega, saj ima potem veliko stroškov.
 
Temeljna potreba človeških bitij je potreba po odnosih. Je potreba po pripadnosti. Človek ne želi biti sam, želi pripadati, želi imeti občutek, da je del nečesa večjega, kot je on sam, da ima pripadnost smisel in cilj. V tem pa je tudi upanje.
 
Izkušnje pri delu z mladimi hendikepiranimi ljudmi lahko posplošim in rečem: verjetno bo vsak človek kdaj doživel v svojem življenju, da je hendikepiran, kar pomeni, da ga bodo imeli vsaj nekateri ljudje za marginalnega. Takrat bo začutil, da ne pripada pravi skupini, da pripada napačni, taki, ki ni v središču pozornosti, ki je odveč, zastarela, nekoristna, nepomembna in nepotrebna.  
 
V luči prihajajočih volitev bo zato iz dneva v dan pomembnejše tole. Ne politični žargon, ki ni nič drugega kot obračanje istega in poudarjanje že poudarjenega, že znanega in tisočkrat obrnjenega novoreka o kapitalizmu in pravni državi in povečevanju BDP-ja in večji produktivnosti in dodani vrednosti in kompetencah in tekmovanju z drugimi in socialni državi in ohranjanju narave in zeleni digitalni prihodnosti. Čas, ki je pred nami, bo bistveno zaznamovan z nečim drugim.
 
V prihodnost, ki bi lahko bila prihodnost vseh ljudi, ne le elit, prihodnost kakovostnega življenja, ne tekanja za kapitalističnimi uspehi, v prihodnost egalitarnosti, solidarnosti, sočutja in sprejemanja drugačnosti ne vodi hvalisanje, kako visoko plačo ima kak politik ali drug pripadnik elite, ne vodijo prazne velike besede o vrednosti ljudi kot kapitala, ki mora biti čim bolj izkoriščan, češ da živimo v kapitalizmu, ki naj bi ga izbrali leta 1991. Oprostite, takrat smo izbirali samostojno državo, ne kapitalizma. Bil sem zraven in na listku ni pisalo, ali smo za kapitalizem ali ne, temveč je pisalo, ali hočemo svojo državo ali ne. Razlika je pomembna.
 
Tri desetletja pozneje je še pomembnejše kot takrat, da odgovorimo na vprašanje, v kakšnem svetu želimo živeti.
 
Zdaj je zato čas, da postanemo boljši ljudje. Ne produktivnejši podjetniki, premožnejši posamezniki, veliki upravljavci s kapitalom, predrzni vlagatelji, hvalisavi lastniki jaht, ogromnih avtomobilov, sanjskih hiš in kirurško dodelanih teles, temveč tako, da delamo skupaj, kar je prav.
 
Prav je skrbeti za naravo in jo ohranjati. Prav je skupnostna skrb, ne osamljeno individualistično tekanje za sanjami, prav je sočutna naravnanost do drugih ljudi, ne ostro brezkompromisno tekmovanje z njimi, kot da so naši tekmeci ali celo sovražniki, prav je etična skrb zase, ne besno zaganjanje v lastna telesa, da bi bila čim bolj fit in taka, kot nas dnevno napadajo z naslovnic revij, prav je humanizem Drugega, ki narekuje premišljene korake k drugemu človeškemu bitju, nežne in previdne korake, da ga ne poškodujemo in prizadenemo, prav je humanizem, ki nam narekuje en premišljen vdih naenkrat, ne hlastanja, drvenja in hitenja. Prav je pripadati nečemu, kar je večje od nas, a ne konformistično. Prav je kritično razmišljati, da bi bil svet vsaj malo razumnejši.
 
Zdaj je zato čas za oblikovanje novih ustvarjalnih skupnosti. Ne bom uporabil besede komunizem, ker dobijo nekateri ob njej histerični napad, a navsezadnje mi je vseeno, kako se imenuje življenje, ki temelji na pripadnosti ljudi skupnosti.