Potreba po novem odnosu do normalnosti

Naslednje predavanje iz cikla Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti imam 13. januarja. Spregovoril bom o teoriji kognitivne kreativnosti. Kreativnost je namreč izjemno pomemben del posttravmatske rasti, kakor je njeno pomanjkanje pomemben dejavnik stresa. Toda obenem bom spregovoril še o nečem, kajti kreativni ljudje ne živijo v vakuumu. Živijo v družbenih okoljih, za katere je v 21. stoletju bolj kakor kadarkoli doslej jasno tole. Za naša kapitalistična življenja naj bi bili značilni: prosti, svobodni trgi; ustvarjalno podjetništvo; pretok znanja. Lepo in prav, če ne bi obstajali lastniki kapitala, ki vse bolj živijo od rent. To niso podjetniki, temveč so to, kar imenuje Brett Christophers v knjigi z naslovom Rentier Capitalism: Who Owns the Economy, and Who Pays for It? (Verso, 2020) izkoriščevalci lastništva in nadzora, ki zelo malo vlagajo v prihodnost. O čem bom torej govoril?

Govoril bom, na kratko in zelo jasno, o iznajdbi koncepta. Vem, da zveni abstraktno in da je izraz nerazumljiv, zato bom tudi imel predavanje o njem. Naj tukaj skiciram njegove koordinate.
 
Iznajdba koncepta je vselej iznajdba oblike; to je aksiom. Je iznajdba nove oblike. Nova oblika v življenju posameznika pomeni veliko stvari. Pomeni nov način razmišljanja, nov način tvorjenja stavkov, novo gesto, nove oblike vedenja in delovanja … Pomeni pa tudi to, kar imenuje Lacan integralni prenos.
 
Da bi razumeli pomen iznajdbe koncepta, se moramo ustaviti ob začetni ideji, ki je izjemno preprosta. Sem sodi vprašanje, kaj vse bi misel lahko bila. Nihče ne more reči, da je prišel do konca, da njegova misel ne more doživeti nobene spremembe, da zanj ne obstaja nobena nova oblika misli. Še preprosteje rečeno: zadeve lahko vselej premislimo na novo, vnovič, drugače. Morda se nam ne ljubi, morda smo postali preveč togi, morda imamo kak drugačen razlog, da se ne lotimo novega premisleka, morda smo utrujeni, morda sploh ne vemo, kako se zadeve lotiti, toda zapisano še vedno velja: zadevo bi lahko premislili tudi drugače.
 
Tak je tudi temelj humanistične misli in njenega delovanja znotraj družbenega polja, ki ga sicer ljudje prepoznavajo kot kritično misel. V resnici noben človek ne more dokazati, da se zadeve ne more lotiti na nov, svež način. Da bi našel dokaz za to, se mora zadeve lotiti – na nov način. Lahko vztraja pri starem, ne more pa dokazati smiselnosti lastnega početja.
 
Uvod v teorijo kognitivne kreativnosti je torej preprosto spoznanje, da lahko vse in vsako relacijo premislimo še enkrat, drugače.
 
Sedaj lahko naredimo korak naprej. Lahko namreč mislimo variabilnost pogojev lastnega delovanja, lahko pa mislimo tudi njegovo nevariabilnost. Slednje imenujemo filozofija.
 
Druga koordinata mojega naslednjega predavanja je zato tale.
 
Človek lahko odkriva nove oblike misli, misli lahko daje nove oblike. Zmožen je za tako delovanje, zmožen pa je tudi za etičnost, ki predstavlja nujni vzvod vsake možne (kognitivne) kreativnosti. To velja zato, ker terja drugačno, novo usmeritev, orientacijo do tega, kar imenujemo sedanjost, navzočnost sveta, tega, kar domnevno je.
 
Sedanjost nikoli ne more biti taka, da ne bi bilo potrebe po etičnosti, zahteve po drugačni obliki sedanjosti, ki bi bila pravičnejša in boljša.
 
Tretja koordinata mojega predavanja je zato človekova sreča. Tudi ta je namreč mogoča le, če človek poskrbi za novo obliko, za nov odnos do sedanjosti, do samega sebe v njej. Sedaj lahko povzamem.
 
Filozofija pomeni nov način razmišljanja o nevariabilnosti tega, kar je, naše eksistence, našega življenja. Etičnost terja novo usmeritev do sedanjosti, do tega, kar domnevno obstaja, sreča je možna, če človek poskrbi za nov odnos do samega sebe, do lastne domnevne identitete v svetu, kakršen domnevno obstaja.
 
Sedaj je tudi vnovič jasno, zakaj se ne vračamo k temu, kar imenujemo normalnost vsakdanjega življenja. Ne vračamo se, temveč naredimo korak naprej. Ta pomeni nov, svež, drugačen odnos do realnosti in njene normalnosti. Pomeni novo orientacijo do same normalnosti, pomeni kritično preiskovanja normalnosti, pomeni analizo norm normalnosti, kot bi nemara dodal Alain Badiou. Pomeni možnost resnične sreče, ki je vselej onkraj običajne, konsenzualne ali predstavitvene oblike, ki se danes imenuje zadovoljstvo v kapitalističnem svetu.