Potreba po neodvisnih delavskih politikah

Poletno branje: Eric Blanc. Red State Revolt (Verso, april 2019). Medtem ko spremljam novice o podnebnih spremembah in vremenskih katastrofah z vsega sveta, berem knjigo, ki prinaša zanimiv obrat v razmišljanju. Stavke učiteljev v ZDA, med njimi so zlasti ženske, so stavke univerzitetno izobraženih ljudi. To ne pomeni, da nekvalificirani delavci manj štejejo ali da ne znajo stavkati, pomeni pa, da je morda znova čas za resen, poglobljen razmislek o vrednosti humanistične teorije, teoretske misli, ki nam pove, v kakšnem svetu sploh živimo, kaj se dogaja pred našim nosom, za našimi hrbtni in nad našimi glavami, pa morda niti ne vemo, da se dogaja – še huje je, če nam je za tako vednost vseeno. Platon je že pred davnim časom ponudil izjemno zanimivo idejo o tem: zlo je odsotnost resnice in je brezbrižnost do dobrega.

Začetno vprašanje, ki nam pride na misel, je zelo preprosto. Katere so danes najbolj nujne potrebe delavcev – tudi v najbolj razvitem svetu, ne le v revnem in nerazvitem, kot ga imenujejo? Ne glede na domnevno dvigovanje vseh čolnov delavci terjajo: dvig plač; večje obdavčenje bogatih ljudi in korporacij; večja vlaganja v javno šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo in socialne storitve.
 
Zadeva je izjemno preprosta predvsem zato, ker delavci zapisano kratko malo terjajo in imajo dovolj mainstream ekonomistov ter njihovih večnih žargonskih razlag, kako jim gre dobro, ker živijo bistveno bolje kakor ljudje v srednjem veku.
 
Prav tako je kristalno jasno, tu ne pomaga nobena sofistika, da so ljudje v glavnem razdeljeni na izjemno bogate milijarderje, teh je nekaj, in delavce, teh je ogromno, ki se prebijajo iz dneva v dan. Strukturne spremembe družbenega življenja so danes bolj potrebe kakor v preteklosti, kajti take delitve so tako nerazumne in tako simptomatične, da predstavljajo primitivnost civilizacije prve vrste.
 
Kaj torej hočejo delavci? Hočejo, da se ljudje vzamejo v roke in naredijo, kar je treba narediti. Podnebne spremembe so na žalost dober primer brezbrižnosti ljudi in njihovega ciničnega odnosa do katastrof, češ da se bo že kaj našlo, da bo v zadnjem trenutku vse tako, kot že je. Če bi se na enak način obnašali otroci v šolah, bi jim učitelji upravičeno že zdavnaj rekli, da tako pač ne gre, ker vse skupaj vodi v katastrofo, ki je preprosto noben resen človek ne more želeti.
 
Toda Nietzsche je pokazal, Freud pa se je navezal nanj, kaj pomeni želja do niča. Pomeni aktivni nihilizem, aktivno prizadevanje, da svet propada in razpada.  
 
Neodvisne delavske politike zato ne zajemajo le stavk in protestov pred parlamentom, ampak pomenijo novo obliko organiziranja delavcev, ki ustvarjajo vrednost in niso pripravljeni še naprej gledati norega bogatenja nekaterih in njihovega podpiranja privatiziranje vsega, da bi nakopičili še več kapitala – zase, seveda.
 
V takem svetu je odnos do resnice, ki je ista za vse, edini realni vzvod emancipatoričnih praks, ki pa so po nujnosti uperjene zoper prevladujoča mnenja, ki podpirajo delitev na elite in vse druge ljudi. Taka delitev je na videz nevtralno ekonomska, vendar je hrbta stran življenja v takem svetu prazna in impotentna subjektivnost ljudi, ki molče pristajajo na to, da so delavci in/ali potrošniki.
 
Obenem pristajajo tudi na to, kar imenuje Badiou maksima mnenj. Vsakdanja mnenja, ki napolnjujejo naša življenja, nenehno jih prenašamo naokoli in komuniciramo, so tako zavezana zelo jasnemu načelu, ki mu sledi večina ljudi: ljubite samo to, v kar ves čas že verjamete.
 
Pravo nasprotje takega praznega in impotentnega bitja je človek, ki doživi na svoji koži to, kar ga spremeni tako, da prepozna in razume, kaj pomeni, če rečemo, da ga preseka in pri koreninah pretrese proces zvestobe resnici, ki preobrazi njegovo telo in dušo ter ga vpiše v večnost.
 
V tem trenutku človek preneha biti človeška žival.