Potreba po modrosti

Pravijo, da živimo v družbah znanja. Na žalost imajo celo prav. Kaj je namreč znanje? Preprosto rečeno: to je vse tisto, kar reproducirajo oziroma obnavljajo na univerzah in drugje, prenašajo v glave študentov, dijakov, učencev, vajencev in drugih ljudi ter ocenjujejo na izpitih. To ni modrost, je pa znanje, praktično in uporabno, zanimivo tudi za industrijo, menedžerje, politike in druge, kar jih ima interes za podjetništvo. Modrost, ki jo potrebujemo danes bolj kot kadarkoli, če sploh hočemo preživeti kot vrsta, pa je čisto nekaj drugega.

Primer. Človeštvo se obnaša do katastrofalnih podnebnih sprememb kot pravi idiot, ki je latinska beseda za nevedneža.
Modrost ali resnična vednost o svetu nastaja, ko kritično premišljujemo o vsakdanjem življenju in prepoznavamo vsepovsod navzočo ideologijo kot ozko zavest o svetu. Ne kot napačno zavest, temveč kot zavest, ki ne razume lastnega nastanka in ne razume, kako je mogoče, da obstaja in se obnavlja. Pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da je Althusser izluščil dve temeljni razsežnosti ideologije.

Prvič. Posameznikovo spontano zaznavanje vsakdanjega življenja.

Drugič. Organizirani sistematični dejavniki, ki omogočajo posameznikom obnavljanje spontanega zaznavanja vsakdanjega življenja.

Obe razsežnosti prav zato terjata kritično misel, ta pa je mogoča, ker ima vsak človek posebno zmožnost. Zakaj terjata kritično misel? Ker je taka spontana zavest ozka in sama od sebe ne postane kritična; človek mora nekaj narediti.
Človek je bitje, ki ima na voljo nenavadno možnost, zaradi katere lahko postane subjekt, zaradi katere lahko govorimo o subjektivnosti človeških bitij. Kaj je torej subjektivnost?

Subjektivnost je način, kako je človeško bitje navzoče v svetu, v katerem lahko odkriva ontološko odprtost samega sveta. Ni nujno, da jo odkriva, zato govorimo tudi o možnosti človeka, da zavrne spontano subjektivnost in se distancira od nje, ker je ozka.

Ko govorimo o subjektivnosti, zato že govorimo o odprtosti sveta, ki je na primer živali ne poznajo. Ali rečeno nekoliko drugače: človek kot subjekt ali subjektivnost nikoli povsem ne spada v svet, vselej nekako štrli iz njega, nikoli se mu ne more povsem prilagoditi, ker se zaveda, da takega sveta, ki bi bil v celoti opisljiv in bi se mu lahko prilagodil, sploh ni. Na delu je torej večna nemožnost, razlika, zaradi katere je človek kot subjekt ne le neprilagodljiv po naravi, temveč je tudi kreativen.

Zaradi zapisanega ne slavimo le Kanta in njegovega razumevanja ontologije, temveč slavimo tudi Hannah Arendt, in sicer zaradi njenega globokega vpogleda v naravo človeškega bitja, ki ji je omogočil spoznanje, da ima človek pravico, da ima pravice, da ima torej pravico do tega, kar imenujemo dobro.

Čisto na začetku človekove eksistence ali pa globoko v njenem jedru ima človek pravico do dobrega. Pravica je objektivno povezana z nujno kreativnostjo človeškega bitja, ki ne more povsem določiti sveta, v katerem živi, ne more dokončati svojega poslanstva kot bitje, zmožno za razmišljanje, spoznavanje in kreativne dejavnosti. Natanko zato lahko rečemo, da je afirmativni odnos do dobrega vselej že na delu, čeprav se velikokrat zdi, da je človek destruktiven ali pa je tâko celotno človeštvo – v primeru podnebnih sprememb, ki jih povzroča.

Človeku, ki po Kantu ne more dokončati svojega poslanstva, da bi zgradil Sistem vednosti o Vsem, ostaja zgolj metoda. Razmišljanje je zato kritično po definiciji in je obenem refleksivno, kar pomeni, da ljudje razmišljajo o samem razmišljanju.

V tem je ena največjih težav danes: da razmišljanje ne more biti več privilegij nekaterih, na primer filozofov, znanstvenikov ali koga drugega, od katerih pričakujemo, da bodo oblikovali Veliko zgodbo o svetu in sploh o vsem, temveč je možnost vsakogar, da vedno znova postavlja pod vprašaj zlasti to, kar je domnevno nevprašljivo, dokazano in nesporno.

Velika zgodba sveta zato ni Sistem znanja, ki pojasni Vse, temveč je množica, multipliciteta vedno novih vprašanj o tem, kar so drugi zgradili in sedaj branijo kot nevprašljivo.

V tem prepoznavamo tudi dvojnost vsakdanjega življenja: spontano zaznavanje in razumevanje sveta ter njegovo spodbujanje; ustvarjanje Sistema znanja, za katerega skrbijo privilegirani ljudje.

Modrost pa nam pravi nekaj drugega: realnost dobesedno ustvarjamo s tem, ko jo mislimo. Naše razmišljanje namreč je realnost, ki misli sebe in se ustvarja. Vselej je odprta in je v odprtosti.