Potreba po mladosti in novih krajih

V nekem dialogu je Jean-Luc Nancy izjavil, da je bila francoska revolucija filozofska operacija. Zaradi nje se je na svetu pojavil in udejanjil povsem nov način razmišljanja. Strinjam se z njim. In danes je potreba po taki revoluciji še aktualnejša, kot je bila pred dobrima dvema stoletjema. V The U.S. Global Change Research Program beremo, da lahko temperatura na Zemlji zraste za 5°C ali več. Tolažilno dodaja, da se to lahko zgodi do konca 21. stoletja. Ker pa vemo veliko več, nam je kristalno jasno, da se globalna raznolikost življenja (global biodiversity) ob tako povečani temperaturi kratko malo zruši. Kar pomeni, da umre večina rastlin, pa tudi večina drugih živih bitij, ki se hrani z njimi. Vse skupaj pa se lahko zgodi že zelo, zelo kmalu; bistveno prej kot pred koncem tega stoletja. Več o tem: http://arctic-news.blogspot.com/2018/11/as-el-nino-sets-in-will-global-biodiversity-collapse-in-2019.html.

Človeška bitja so zmožna za brezčasne posege v vsakokratno sedanjost. Ideja je filozofska, vendar ni samo filozofska. Je tudi psihološka, vezana na vprašanje, ali si posameznik sploh upa na tak način posegati v svet, pa tudi sociološka, kajti vsak tak poseg je zavezan ideji o spreminjanju sveta.
 
Brezčasno poseganje v svet ustvarja nove prostore skupnega življenja. Morda je to ena najvrednejših filozofskih idej. Ki ni zgolj filozofska, kot rečeno. In morda je tamle zunaj veliko ljudi, ki si ne želijo novih krajev, ampak si želijo zgolj več istega, ker verjamejo v kapitalistične mite.
 
Filozofija zato ni zgolj leksikon filozofskih idej, ni zgodovina takih idej, ni seznam lepih modrosti pametnih filozofov, ki so v glavnem že zdavnaj mrtvi. Je mnogo in predvsem bistveno več kot to. Novi kraji so tudi nujno potrebni, kar ve vsak človek iz lastne izkušnje.
 
Vsakdo ve, kako dolgočasno je poslušati vedno iste ljudi, ki govorijo vedno znova o istem na enake načine, ki nikoli ne povedo ničesar novega, ker preprosto ne znajo. Dolgočasni so za umret. In vsakdo ve, kako sveže in kako dobro je slišati nekaj novega in zares drugačnega, nekaj, kar daje misliti, nekaj, kar morda vsaj za trenutek postavi pod vprašaj posameznikov narcizem, kar je seveda tudi boleče.
 
In prav je, da je boleče. Če se človek otrese nekaj nepotrebnega egoizma in narcizma, je samo koristno. Zanj, pa tudi za ljudi okoli njega.
 
Kaj se dogaja, ko se znajde človek na novem kraju? Dogaja se nekaj izvrstnega, dobrega, koristnega, kot rečeno. Kaj je to?
 
Človek na novem kraju na nov, drugačen način doživlja povezanost brezčasnih idej s knjigami, ki jih bere ali bi jih lahko prebral, z umetnostjo, s slikami, ki jih še ni videl ali pa jih ni videl dovolj natančno, z glasbo, ki je še nikoli ni zares slišal, s filmi, ki jih ne pozna, a so dobri za oko in dobri za razmišljanje, z matematiko, ki jo mora vsakdo poslušati vso mladost, ker se je nekdo tako odločil, pa se večina vendar nikoli ne nauči niti osnov matematičnega jezika, da bi uzrla lepoto matematičnega razmišljanja, s psihoanalizo, ki je znanost o singularnem in ni zastarela psihoterapija ali celo Freudova norost.
 
Novi kraji, o katerih govorim, so vitalni kraji, so brezčasni kraji, so kraji življenja v najboljšem pomenu besede. Na njih se človek prenovi, pomladi, tam se počuti, kot bi se na novo rodil, kot bi začel doživljati življenje na način, o katerem se mu prej ni niti sanjalo.