Potreba po menedžerjih

V teh krajih je že dolgo v zraku prepričanje nekaterih ljudi, da imamo vse preveč študentov družboslovja in humanistike ter vse premalo študentov z drugih področij, kamor sodi na primer tehnika. Spontano prepričanje naddoloča drugo prav tako spontano prepričanje, da potrebuje država veliko tehnikov in zlasti menedžerjev, ki znajo upravljati s podjetji, ravnati z denarjem in skrbeti za dobičke. Hudič, ki je kajpak v podrobnostih, pa pokaže na nekaj, kar je ravno nasprotno od tega, pokaže namreč, kako nasilne so geste teh, ki se pretvarjajo, ki domnevajo in predpostavljajo, da vedo, kako se takim zadevam streže.

Če torej ne govorimo na pamet in se malce potrudimo, ugotovimo, da je danes potreba po humanistični miselnosti večja kot kadarkoli doslej. Izražajo jo zlasti mladi ljudje, sleherniki in izražajo jo – sami menedžerji. Naj izpostavim eno samo področje, na katerem se danes menedžerji kar gnetejo in se postavljajo v vrsto, da bi se usposabljali na seminarjih, v delavnicah, na jahtah in povsod drugje. Mislim na povezave med kognitivno odprtostjo, kreativnostjo duha in čustveno inteligenco; to že na prvi pogled očitno niso tehnične teme.
 
Naj najprej razpostavim osnovne koordinate. To naredim tako, da povzamem, kaj zajema čustvena inteligenca.
 

1. Samozavedanje: poznavanje svojih čustev, prepoznavanje občutkov, ko se pojavijo, in razločevanje med njimi.
2. Obvladovanje razpoloženja: ravnanje z občutki, tako da ustrezajo trenutni situaciji in da se oseba ustrezno odziva.
3. Motiviranje samega sebe: »zbiranje« svojih občutkov in usmerjanje proti cilju kljub dvomu v sebe, inertnosti in impulzivnosti.
4. Empatija: prepoznavanje občutkov pri drugih ter uglasitev z njihovimi besednimi in neverbalnimi iztočnicami.
5. Upravljanje odnosov: upravljanje medosebnih interakcij, razreševanje konfliktov in pogajanja.

 
Menedžerji izjavljajo, da potrebujejo vse našteto in zahtevajo izobraževanja, saj vedo, da so sicer bosi.
 
Bržčas ni nobenega resnega dvoma, da menedžerji delajo z ljudmi. In enako je res, da ljudje ustvarjajo vrednost. Da bi bili učinkoviti, zadovoljni, motivirani, da bi se vse življenje izobraževali in usposabljali, da bi lahko dodajali vrednost, morajo biti njihovi menedžerji visoko usposobljeni za delo z njimi. In nisem še slišal, da bi jih za tako delo najbolje usposobili fiziki, biologi ali inženirji, gradbeni tehniki, polagalci ploščic ali komunalni delavci.
 
Naj v podkrepitev naštejem le nekaj poglavij iz najnovejše monografije s tega področja. Njen naslov je Corporate Sustainability in Practice: A Guide for Strategy Development and Implementation; uredila sta jo Paolo Taticchi in Melissa Demartini, izšla pa je pri založbi Springer (2021), in sicer v seriji z naslovom Management for Professionals.
 
Katere so torej ključne teme najnovejše knjige, ki je namenjena menedžerjem ter njihovim željam po usposabljanju? Naj jih samo naštejem, ker sem precej omejen s prostorom.
 

1. Vzpon družbene odgovornosti podjetij (1950–1990).
2. Družbena odgovornost v devetdesetih letih in koncept trojne spodnje vrstice.
3. Gradniki korporativne trajnosti; okoljsko, družbeno in upravljavsko.
4. Koncept ustvarjanja vrednosti, ki si jo delimo.
5. Občutek smisla v poslu.
6. Opredelitev trajnostne vrednosti in »moderne« korporativne trajnosti.
7. Ustvarjanje pozitivnega družbenega vpliva.
8. Pripravljanje na spremembe.
9. Opolnomočenje zaposlenih za pomoč pri oblikovanju in uresničevanju strateških sprememb.
10. Zavzemanje za spremembe.
11. Zagovorništvo in integriteta – način, kako pridobivamo in ohranjamo zaupanje.

 
To je le nekaj naslovov poglavij sicer obsežnega vodnika za menedžerje. Iz naslovov je očitno, da je za strateško razvijanje korporacij v družbenem polju ključna prav – humanistika. Razen če kdo misli, da je mogoče z ljudmi upravljati tako kot s stroji, z mrtvimi predmeti, ki jih pač lahko prekladaš sem in tja, kot ti sede.
 
Le da so ljudje vrednejši in pomembnejši od strojev.