Potreba po intelektualni samoobrambi

Med ljudmi se že dolgo, počasi in vztrajno širi prepričanje, da so ljudje, oni sami torej, kot nekakšni predmeti, kot stvari ali objekti. Z njimi naj bi bilo tako mogoče upravljati (človeški kapital), z njimi je mogoče manipulirati (vplivati na njihovo podzavest, na njihova čustva – prav čustva so pogosto uporabljena retorična figura, ko ne veš, kaj natančno reči, imaš pa občutek, da se dobro sliši), mogoče je napovedovati njihovo vedenje, njihove odzive, mogoče je narediti psihološke profile za vsakogar posebej in ga z reklamami pripraviti, da kupuje natanko to, kar želijo proizvajalci blaga. Zdi se, kot da je mogoče delati z ljudmi karkoli. Z njimi kajpak vselej ravnajo tako, kot želijo; z drugimi ljudmi namreč ne ravnaš, kot želijo sami, njihove želje ne upoštevaš; včasih celo jo upoštevaš, in sicer tako, da jo prilagodiš lastni želji. Pa je to sploh res? Ali je res mogoče manipulirati z ljudmi, kot da so predmeti?

Psihologija že dolgo dokazuje, da je mogoče ustvariti empirične pogoje, pod katerimi se ljudje vedejo na predvidene načine. Znani so eksperimenti s področja socialne psihologije, ki dokazujejo: kako močno ljudje verjamejo avtoritetam celo tedaj, ko se te dokazano motijo; kako hitro so pripravljeni slediti ljubljenim voditeljem, čeprav jih vodijo v uničenje; kako močan je lahko njihov konformizem, čeprav dobro poznajo moralne in etične norme; kako je mogoče vplivati na njihovo zaznavanje sveta, da se sami prepričajo, da prav vidijo, čeprav vemo, da vidijo zgolj iluzije. Vse to nesporno drži onkraj vsakega razumnega dvoma.
 
Pa vendar to še ne pomeni, da je mogoče ves čas manipulirati z vsemi ljudmi in jih prestavljati, kot da so kmetje na šahovnici. Mogoče je manipulirati z empiričnimi pogoji, pod katerimi živijo, to je vsekakor mogoče, mogoče jih je utapljati v medijskih vsebinah, ki jih je težko preverjati, mogoče jih je dolga leta šolati, ne da bi se naučili intelektualne samoobrambe, mogoče jih je siliti k zategovanju pasov, da so ves čas pod stresom, mogoče jih je odpuščati z delovnih mest, mogoče jih je strašiti, mogoče je povzročati, da trpijo. Vse to je mogoče in se tudi nenehno dogaja.
 
V svetu, v katerem živimo, to je svet, s katerim je mogoče poljubno manipulirati, če imaš dostop do kapitala, se bolj kot kdaj prej širi prepričanje, da so ljudje kakor stvari. In prepričanje deluje, ker ga spontano deli veliko število ljudi. Z njimi ni mogoče neposredno manipulirati, je pa mogoče ustvarjati empirične in simbolne pogoje, ki omogočajo ljudem, da verjamejo in da manipulirajo sami s seboj.
 
Da verjamejo v kaj?
 
Ljudje naj bi verjeli, da je mogoče manipulirati z njimi; tako je izhodišče vsake manipulacije. Vsak človek ima sicer možnost reči, da z njim že ni mogoče manipulirati, češ da je mogoče manipulirati le z drugimi ljudmi, toda vsak drugi lahko verjame enako – in zadeva deluje.
 
Pomembno je torej, kaj verjamejo ljudje ali kaj verjamejo, da verjamejo drugi ljudje. Zadeva pa deluje celo v primeru, ko so ljudje povsem cinični in ne verjamejo ničesar.
 
Morda je danes prav zato bolj kakor v preteklosti pomembna potreba po intelektualni samoobrambi. Živeli naj bi namreč v družbah znanja, zato nas dnevno zasipavajo s podatki, z grafi, s tabelami in nenehno nekaj dokazujejo. Ljudje naj bi jim verjeli, saj sicer njihovo početje ne bi bilo smiselno.
 
Dejstvo pa je, da ljudje nujno nekaj verjamemo, da imamo notranjo potrebo po verjetju. Ne moremo nenehno preverjati objektivnosti podatkov in izjav in stavkov in sporočil in sploh vsega, da bi vedeli. Vsega je preprosto preveč. Kaj lahko storimo?
 
Lahko se naučimo intelektualne samoobrambe, s katero močno zmanjšamo količino tega, s čimer smo se pripravljeni ukvarjati. Namesto da verjamemo, se naučimo kritično misliti, kar pomeni, da zlepa ne verjamemo nečemu, ker je to nekdo rekel, ker je nekje pisalo, ker je bilo na televiziji, ker vsi tako pravijo.
 
Nekaj ni res, ker vsi tako pravijo. Nobene vzročne zveze ni med resničnostjo nečesa in številom ljudi, ki se strinjajo, da je nekaj res, ali verjamejo, da drugi verjamejo, da je nekaj res. Trditev je lahko resnična tudi v primeru, ko se nihče ne strinja z njo.
 
Da bi ugotovili, kaj se dogaja, kaj je res in kaj ni, je praviloma treba misliti. In ko rečem misliti, mislim na zahtevo, na katero se sklicujem: dokažite mi, da je nekaj res. Dokler mi ne dokažete, vam preprosto ne verjamem, čeprav imam potrebo, da bi verjel. Odločilna je razlika med eno in drugo držo.
 
Taka drža, vztrajanje v razliki, je lahko zelo dolgotrajna in odločna. Vodi zelo daleč. Človek lahko dolgo vztraja in morda je dejstvo, da približno polovica državljanov Slovenije ne hodi na volitve, delček resnice, da pač ne verjamejo politikom, da so jih končno vendarle spregledali.
 
Njihova drža pa kljub temu ni produktivna, saj ničesar ne potrjuje. V življenju je namreč bolje nekaj potrjevati, zavzemati se za nekaj, kot pa biti lepa duša ali vztrajati v varni razdalji, biti brezbrižen in ne verjeti v nič.