Potreba po generalu in poetu

Danes je slovenski državni praznik, dan Rudolfa Maistra. Ob tej priložnosti je član slovenske vlade izjavil, da danes potrebujemo ljudi takega kova, kot je bil Maister. Poglejmo, če je to res in kaj je gospod pravzaprav mislil.

Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Jaz se sicer nisem rodil v Kamniku, sem pa tam živel. Spominjam se, da sem vsak dan šel mimo njegove rojstne hiše v šolo. Prav imenitno se mi je zdelo, čeprav nisem dosti vedel o njem. Nekaj pa sem vedel: da je bil general in da je bil poet, da je naredil nekaj junaškega.
 
Kakšne ljudi torej potrebujemo danes, če prisluhnemo ministru? Naj grem po vrsti.
 
Rudolf Maister je bil moški, kar je bržčas nesporno. Bil je postaven možak. Niso vsi moški postavni, toda to ni tako zelo pomembno. V tistih časih, ob koncu 19. stoletja nisi mogel postati general, če nisi bil postaven moški. Če si bil ženska, ni bilo možnosti, da postaneš generalica.
 
Danes je drugače, zato dejstvo, da je bil Rudolf Maister moški, ni ključno.
 
Postal je torej general. Potrebujemo danes generale in generalice? Kakega gotovo, toda saj nekaj jih že imamo. Je mislil minister na to? Dvomim. Generale torej imamo, novih ne potrebujemo; generalic sicer nimamo, morda pa bomo imeli kako v prihodnosti.
 
Rudolf Maister pa je bil tudi poet. Potrebujemo poete njegovega kova? Poete imamo in nekateri so svetovno ugledni. Jih potrebujemo še več?
 
Mislim, da je mislil minister na nekaj drugega. Na Maistrovo odločnost, na njegov pogum, celo drznost in morda predrznost, da je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil. Za tako dejanje moraš res imeti muda, kot smo rekli včasih v Jugi. Ni nujno, da si moški, kajpak.
 
Če je minister meril na pravkar zapisano, ni usekal mimo. Toda kaj to v resnici pomeni?
 
Kdor bi se ta hip spomnil, da je kitajski voditelj Mao vedno znova poudarjal, da ne more obstajati komunizem brez komunističnega gibanja, bi ga najverjetneje takoj polili z gnojnico. Enako bi se zgodilo vsakomur, ki bi se spominjal Pariške komune in kitajske kulturne revolucije.
 
Pa vendar je logično, smiselno in produktivno razmišljati o zgodovinskih dogodkih, ki so sicer propadli, vendar so bili zavezani velikim idealom. Kdor verjame vanje, se preprosto mora učiti iz napak predhodnikov. Ne vem, kako bi bilo lahko drugače.
 
Generalu Maistru je uspelo priključiti Sloveniji večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške, toda samo pomislite, kaj bi bilo, če mu ne bi uspelo. Bi ga še slavili kot junaka in si želeli, da bi bilo med nami več takih ljudi, kot je bil on sam?
 
Kako je sploh mogoče verjeti v ideale in obenem tiho upati, da bodo drugi zanje tvegali glavo? Ni na tem nekaj sprenevedavega in ciničnega? Jaz sicer verjamem v ideale, ker so res kul, zanje pa se spopadajte vi. Jaz bom medtem legel v senco in malo meditiral, potem se bom potapljal v svoj notranji resnični jaz, odkrival bom skrivne globine podzavesti in delal na sebi, da bom imel kompetence za delo na svobodnem trgu, kajti kapitalizem je najboljši sistem življenja in bo ostal tu forever. Aja, pa zdravo in pristno bom živel, medtem ko se boste vi lasali za ideale.