Poteptana in pretepena znanost

Na ulici sredi Ljubljane skoraj pretepejo profesorja, zastopnika znanosti. Ta nato izjavi, da se umika. Njegova izjava pomeni, da ni tako samoumevno, kot bi radi, ko zatrjujejo, da živimo v družbi znanja, da je znanje bogastvo, da je znanost gonilo napredka. Zadeva pa ni grozljiva le zaradi znanstvenika, k sreči ga niso pretepli, temveč je simptom širšega družbenega dogajanja. Znanost se osramočena umika iz javnosti, zdravniki, ki dnevno rešujejo življenja, tudi teh, ki se nočejo cepiti in ne verjamejo, da virus sploh obstaja, ker se podelajo na znanost, so vsak dan ne le v stresu, temveč tudi v strahu, kdaj jih bo kdo nadrl ali celo pretepel, da ne pomislim na še kaj hujšega, saj so že bile izrečene grožnje s smrtjo. Nekaj se podira pred našimi očmi in za podiranje smo odgovorni natanko sami, ne pa kozmične sile, zgodovinske zakonitosti, zarotniške vlade ali Judje, ki domnevno nadzorujejo podnebje. Zadeva je kompleksna in celo nekoliko ironična. Naj to ponazorim.

Kot že velikokrat sem dobil istega dne, ko se je znanost umikala, ponudbo predavanj. Niso me povabili kot predavatelja, temveč so me povabili na predavanja odličnih strokovnjakov kot slušatelja. Razumem, da morajo predavatelji ponujati svoje znanje odjemalcem. Za velik denar, saj natanko vem, kakšni so njihovi honorarji. In o čem naj bi me poučili, če bi se odzval in plačal?
 
Paket predavanj zajema: učinkovito komunikacijo; reševanje konfliktov; kritično razmišljanje; čustveno inteligenco; ustvarjalno razmišljanje; delo z otroki s posebnimi potrebami (to imam najraje); retoriko in javno nastopanje; mediacijo; vodenje sebe in drugih; pozitivno psihologijo. O teh temah sem doslej napisal nekaj strokovnih in znanstvenih monografij ter člankov, a v tem trenutku to ni pomembno. Pomembno je nekaj drugega.
 
Komu ponujajo predavanja? Bi kaj pomagalo, če bi jih ponudili še politikom, tajkunom, pretepačem z ulice, anticepilcem, zanikovalcem podnebnih sprememb, politikom, eliti? Mi, ki študiramo leta in desetletja, ki vsak teden preberemo eno ali dve znanstveni knjigi v tujih jezikih, takih predavanj ne potrebujemo. Oni, ki se pretepajo, zanikajo realnost in jo tajijo, so do njih brezbrižni, bržčas pa jim niti ne bi pomagalo, celo če bi se po naključju znašli v predavalnici.
 
Tam se ne bodo znašli, ker nimajo interesa. Znanost jih ne zanima, žargon pač. Imajo mnenja, to pa je tudi vse. Širijo jih okoli sebe, prepričani, da imajo pravico do takega širjenja. Uporabljajo tudi palice in granitne kocke, če ne gre drugače, da dovolj podkrepijo pomembnost mnenj, v katera verjamejo. Grotesknost njihovega početja vpije v nebo, toda na Zemlji se zdi, da ni pomoči. Nered narašča skladno z drugim zakonom termodinamike, trenutno ni dovolj ljudi, da bi se uprli naraščajočemu neredu in ustvarjali novega, boljšega.
 
Na tista predavanja ne boš šel, bom pa še naprej počel, kar počnem že dolgo časa. Razvijam teorijo hendikepa, ki mi pove, da zlasti v težkih časih preživijo tista občestva, ki krepijo solidarnost medsebojno zaupanje, občestva, v katerih ljudje sodelujejo, zlasti pa občestva, v katerih ni izključevanja, v katerih torej nihče ni izključen.  To so občestva, v katerih posamezniki trmasto vztrajajo pri visokih standardih tega, kar imamo ljudje med seboj in bi lahko imeli.