Potem

Nekateri avtorji se že nekaj časa ukvarjajo z novim teoretičnim konceptom, ki v angleščini zveni takole: post-truth era. To je obdobje oziroma način delovanja ljudi, ko objektivna in univerzalna resnica preprosto ni več tako pomembna, kot je bila nekoč, nima več enakega statusa, ko se zdi, da je resnica pač to, kar vsakič znova določimo kot resnico. Ne pomeni, da si jo povsem izmislimo, pomeni pa, da jih je več in da se je odnos ljudi do resnice pomembno spremenil. Posledice take spremembe so otipljive in jih je mogoče misliti; pravzaprav jih je treba, ker so pomembne za naša vsakdanja življenja.

Tam so namreč vselej neki ljudje, ki ne želijo, da bi spoznali to ali ono, da bi razumeli, da bi imeli dostop od evidenc in resnice. In potem so nekje drugje neki drugi ljudje, ki so tako dobri in pogumni, da vam bodo povedali, kaj je res in je resnica, ker imajo domnevno dostop, ki ga vi nimate. Samo prisluhniti jim je treba. In verjeti, dodajam. Z resnico je očitno lahko manipulirati, zato uspevajo teorije zarote, ki zagotovo niso teorije, so pa načini razmišljanja o svetu, ki zagotavlja presežni užitek, če si smem sposoditi ta Lacanov koncept.
 
Zadeva je zares zapletena, izjemno zanimiva in vsaj nekoliko vznemirljiva. Ljudje namreč ne bi smeli tavati v megli, pravijo ti, ki so zadolženi za upravljanje s človeškimi dušami, ne bi smeli bili podaniki nobene ideologije, dodajajo – razen naše. Ne smejo molčati, temveč morajo govoriti – kar jim položimo v usta. Polagali jim bomo vedno znova in kopičili evidence. Primer.
 
Leta 1941 Hitler ukaže, da je treba odstraniti vse evidence s področja astrologije, okultnih praks, paranormalnega. To pomeni prepoved čaranja, astrologije, napovedovanja prihodnosti, gledanja v karte … Hitler ne mara za paranormalno, za čaranje, mistiko, lahko bi nastal vtis, da ga zanima znanost; tudi sicer večkrat zapiše, v knjigi Moj boj, da se v težkih trenutkih, ko se mora odločati, odloči za razum, in ne za srce.
 
Primer je zares dober. Odstranili bomo vse, kar imamo za problematično, in ustvarili arhive, v katerih se bo kopičilo to, kar imamo za sveto in nedotakljivo. Takih arhivov je veliko; zlasti jih ima veliko Cerkev.
 
Hitler obenem počne nekaj, kar povsem nasprotuje opisanim ukazom. Na vse mogoče načine, ki so povsem sprti z znanostjo in ne prenesejo nobene kritične analize, podpira poskuse, da bi znanstveno dokazali večvrednost arijske rase, ki ji sam sploh ne pripada, saj je majhen, črnolas in grd.
 
Odnos do resnice je vsekakor poln nekonsistentnosti in delčkov tega, kar imenuje Freud imaginarni scenariji. Dobro ga predstavlja tudi film Jurassic Park (Spielberg, 1993), ki smo si ga ogledali oni dan, ne brez nostalgičnih občutkov.
 
Znanstveniki znajo dešifrirati DNK davno izumrlih dinozavrov, korporacija namerava v imenu zabave za ljudi kopičiti dobičke, toda življenje, ki vselej najde pot, nas prepriča, da je film mnogo več kot zabava, saj nam daje misliti.
 
Kakor nam daje misliti tudi film Miloša Formana, za katerega smo se odločili včeraj zvečer, ker ga nekateri predstavniki mlajše generacije, ki se takrat, ko je nastal, še niso niti rodili; mislim kajpak na Amadeusa, ovenčanega z osmimi kipci.
 
Salieri edini dobro ve, glede tega se tudi ne spreneveda, da je tragična razsežnost njegove eksistence natanko v tem, da ve, kaj naj bi dosegel, da vse to sluti, čuti, da je za vogalom, tja pa nikakor ne more. Obenem ve, da Mozart ne mara za take sanje, a je vselej že tam.