Pot suspenza

Nobenega resnega dvoma ni, da imajo nekateri ljudje v rokah veliko moči ali oblasti. Prav tako je res, da je hočejo imeti še več; vprašanje je, koliko več. In enako drži, da živi veliko ljudi, ki so absolutno brez vsake moči, da o oblasti sploh ne govorim. Poglobljeno zanimanje za pravo naravo realnosti, ki jo živimo, pa nam pokaže še nekaj drugega. Pokaže nam, da včasih zainteresirano uživamo, psihoanalitično rečeno, v praksah, ki so rasistične, homofobne, ksenofobne, diskriminatorne ali pa vsaj ideološke. Zakaj to delamo? Zakaj ej torej mogoče nezavedno uživati v razmerjih gospodar hlapec?

In zakaj je tako težko prepoznati, kdaj nekdo udejanja take prakse in se obenem že tudi distancira od njih?
 
Ironično pa je, da imajo včasih zastopniki in nosilci moči oziroma oblasti iskreno željo vladati svetu na pravičen način, uveljaviti red, ki bi bil zares dober za vse ljudi. Prepoznati skušajo vire zla, ki jim to onemogočajo. Boj proti zlu pa se lahko sfiži. Izpostaviti želim najpogostejši način, kako se to zgodi.
 
Najbolj enostavno je prepoznavati zlo zunaj sebe, nato pa se oborožiti za boj proti njemu. Vnemar pustim misel, da je tako prepoznavanje zla lahko tudi zmotno ali povsem zmotno, ker me zanima nekaj drugega.
 
Zanima me, kaj človek v takem spopadanju z zlom naredi s seboj, še preden se loti zla, ki je domnevno tam zunaj. Pred seboj ima namreč etično nalogo. Vsako spopadanje z zlom je zato tako ali drugače zavezano odgovoru na vprašanje, kako človek razreši svoj odnos do etičnosti, preden začne napadati zlo zunaj sebe. Zakaj je to potrebno in zakaj je pomembno?
 
Zato, ker je lahko napačna etična izbira še slabša od odločitve tistih, za katere menimo, da so nosilci in zastopniki zla. Tlakuje namreč pot tako imenovane nedolžne agresivnosti. Človek spontano razume svoje vedenje in delovanje kot nedolžno, čeprav je agresivno in etično povsem zgrešeno. Obtoževanje drugih ljudi je vsakdanji praktični primer takega vedenja.
 
Človek torej lahko zase zmotno verjame, da je nedolžen in da je njegovo prepoznavanje zla zunaj sebe upravičeno, čeprav je morda brutalna oseba, ki ne prepoznava lastne brutalnosti. Lahko je neposredno in necenzurirano brutalen, lahko pa je tudi zvit, preračunljiv ter na prvi pogled zgleden, urejen človek, ki domnevno ne bi pomendral niti mravlje.
 
Vsak človek mora torej v življenju nekako razrešiti uganko, kaj pomeni etičnost. Navadno je razpet med dvema gospodarjema. Na eni strani so to resnični nosilci oblast in moči, za katere je lahko prepričan, da se jim mora podrejati in jih ubogati. To je najbolj preprosta in najbolj pogosta oblika hlapčevanja, ki se ga večina otrok nauči že zgodaj v življenju, in sicer pri svojih starših. Na drugi strani je vsakdanja morala, ki pa je prepredena z razmerji moči med gospodarji in hlapci, zato je lahko videti povsem na mestu, da človek sledi vsakdanji morali, ne da bi se zavedal, kako neetičen je.
 
Obstaja tretja pot. To je pot suspenza. Kako je to videti?
 
Človek se ni več pripravljen podrejati gospodarjem, kot se jim je podrejal že vse življenje, obenem pa spregleda nemoralnost vsakdanje praktične morale, ki zopet daje prednost nosilcem moči in oblasti. Zaradi takega vpogleda končno dojame, kaj pomeni zvestoba etičnosti, kaj pomeni brezmejna odgovornost do drugega človeškega bitja, kaj pomeni odreči se iluzijam, ki jih ljubi celo bolj kakor sebe, kot je pred časom dejal Freud.