Pot in potovanje

Večkrat sem že razmišljal o pomenu ljubezni in njeni revolucionarni vlogi v človeških življenjih. Naj danes povem nekaj o ljubezni staršev do otrok. Berem namreč fenomenalno knjigo z naslovom The Gardener and the Carpenter: What the New Science of Child Development Tells Us About the Relationship Between Parents and Children; njena avtorica je Alison Gopnik, leta 2016 pa je izšla pri založbi Farrar Straus and Giroux. Ključna ideja knjige je kajpak ljubezen, ki jo gojijo starši do svojih otrok.

Ljubezen ima zares neverjetno razsežnost in moč, o kateri želim spregovoriti, saj je kot ontološki čudež v brezmejnem, hladnem, temnem in nesmiselnem kozmosu.
 
Najprej naj poudarim tole. Nekateri starši mislijo, da je njihova ljubezen do otrok preprosto to, da skrbijo zanje, so zaskrbljeni zaradi možnih nesreč in katastrof, ki se jim lahko pripetijo, jim tlakujejo pot, jih varujejo in ščitijo pred vsem hudim, določajo cilje, ki naj bi jih dosegli, češ da najbolje vedo, kaj je dobro za otroka. A vse to nima nobene resne zveze z ljubeznijo.
 
Ljubezen do otrok ne pomeni, da jim kot starši izkrčimo pot in ponudimo cilje, jih ščitimo pred zunanjim svetom, varujemo in branimo. Daleč od tega.
 
Pomeni, da jim opremljamo za pot in potovanje skozi življenje, ki ga izberejo sami, da jim pomagamo kar se da dobro opremiti se. Ni prav, da se pretvarjamo, da vemo, kam naj bi odpotovali naši otroci, po kateri poti naj bi se odpravili, katera je najboljša, in kako naj bi hodili po njej. Vzgajanje otrok namreč ni upravljanje s potmi, ni menedžment in ni matematično izračunavanje, katera pot je najboljša in po kateri so najbolj splača hoditi.
 
Ne, ljubezen pomeni vztrajanje v drži, ob kateri otrok čuti, da si mora pot utreti sam, da si jo lahko utre, da je njegova želja, da bi šel po tej ali oni poti, vredna vse spodbude, da je življenje kakor potovanje po zasneženi planjavi, na kateri še ni nobene poti. Ljubezen do otroka pomeni krepitev poguma, da se odloči za svojo pot in da vztraja na njej, če je tako vztrajanje zanj in za druge ljudi dobro; mladega Hitlerja očitno ne spodbujamo, naj vztraja na svoji poti.
 
Zadeva seveda ni enostavna, kajti nobena po skozi življenje ni linearna ali premočrtna, zato se mora človek vedno znova soočati z ovirami in s problemi, ki terjajo odločanje.
 
Starševstvo je lahko čista nočna mora tako za otroke kot za starše. Otroke lahko pahne v brezno in jih poškoduje za vse življenje, starše pa izčrpa. Tamle zunaj je namreč veliko staršev, ki so iskreno prepričani, da so menedžerji svojih otrok in da je njihova dolžnost, da so menedžerji. Menedžment otroštva zajema danes veliko idej in praks staršev, ki želijo in celo hočejo vnaprej oblikovati svoje otroke skladno s pričakovanji okolja, v katerem živijo, da bi postali odrasli ljudje, kot se spodobi, da bi torej šli skozi življenje naravnost proti vnaprej zastavljenim ciljem in da bi uspeli, kajpada.
 
Starši menedžerji svojih otrok tako postajajo vir neskončne tesnobe pri otrocih, ki jo spremljajo občutki krivde, manjvrednosti in celo ničvrednosti, občutki frustriranosti, saj doživljajo svoje starše kot zatiralce in priganjalce sočasno, vse skupaj pa je zavito v oblak pričakovanj, ki jim otroci nikoli ne morejo ustreči.
 
Vzgojo otrok tako nadomešča menedžment, podprt z goro predpisov, pričakovanj, receptov in ukazov, vnaprej narejenih urnikov in delovnih načrtov, ki se jim mora otrok podrediti, da bi kajpak uspel.
   
Blaznost takega menedžmenta povsem zatre spontano skrb za otroka, ljubezen in odprtost do bodočnosti, zato pravimo, da vzgoja ni več vzgoja, ampak se spremeni v menedžerski načrt.
 
Potovanja ni več, saj so poti določene vnaprej, skupaj z vsemi postajami in spremljevalnimi dejavnostmi ter ljudmi, za katere velja, da bi bilo dobro povezati se z njimi, ker so tudi to splača, saj nikoli ne veš, kdaj ti kaj prav pride. Učinki so otipljivi.
 
Bolj ko se starši menedžerji trudijo, da bi bili njihovi otroci srečni, zadovoljni in uspešni odrasli ljudje, manj so zdravi, bolj so tesnobni in nevrotični, manj so srečni.
 
Ljubezen do otrok je, kot rečeno, čisto nekaj drugega. Najprej ni starševanje  po načrtu in po nasvetih gurujev, ampak je odprtost do otroka, ki omogoča inteligentno gibanje v hitro spreminjajočem se svetu.
 
In ko rečem inteligentno, mislim na tole.
 
Vedenje in delovanje človeka je inteligentno, ko ustvarja različne možne scenarije svojega delovanja, ki je do določene mere naključno; nikakor ni predpisano vnaprej. Ljubezen do otroka podpira tisti scenarij od številnih, ki deluje. To ne pomeni, da ostale povsem zavrača – nikakor ne.
 
Alternative so torej ves čas pri roki in so možne, kajti svet se spreminja, v njem pa se pojavljajo nepričakovani problemi, ki jih je treba inteligentno reševati.
 
Otrok se inteligentno odziva na take probleme, ko ima pri roki različne scenarije, te pa ima pri roki, ker ga ni strah. In strah ga ni, ker čuti ljubezen svojih staršev, ki ni v nobeni zvezi z vprašanjem, ali se splača ali ne. Otroka namreč ne ljubimo, ker bi se splačalo, ampak ga ljubimo, ker smo se na svoji poti skozi življenje odločili zanj, potem pa vztrajamo v ljubezni kot Gibraltarska skala.