Postnormalno življenje

Pandemija je doslej duševno poškodovala ogromno ljudi. Ni poškodovala le otrok, ki ne hodijo v šole, poročajo celo o otrocih, ki razmišljajo o samomoru in se poškodujejo, prizadela je številne ljudi, ki so bili že pred pandemijo v stiskah, pod stresom in so prenašali velika psihična bremena iz dneva v dan. Število osamljenih in depresivnih ljudi je bilo velikansko, sedaj je naravnost orjaško. Na veliki preizkušnji tako ni le zdravstveni sistem, na preizkušnji je duševno življenje številni ljudi. Vse to bi moralo zadoščati za resno razmišljanje – ne o vrnitvi v normalnost, temveč o novih načinih življenja.

Razmišljanje o posttravmatski rasti, ki je v obdobju pandemije več kot na mestu in je nujno potrebno, zato ne pomeni le logičnega spoznanja o nemogočem vračanju v nekakšno normalnost, ker te preprosto ni več, temveč pomeni še velik korak dlje: od posttravmatske rasti k novemu načinu življenja. Ne mislim le na to, da je človek kot simbolno bitje zmožen za nov način življenja, za odpiranje in ustvarjanje možnosti za kaj takega, temveč mislim tudi na čas, v katerem je nov način življenja potreben kot nadaljevanje razmišljanja Karla Marxa o notranjih protislovjih samega kapitalizma. Sedaj je priložnost za nov način življenja, ker bo iskanje izgovorov, češ da tak način življenja ni mogoč, kratko malo predrago. Poleg tega pomeni koncept posttravmatske rasti vstopanje v postnormalno življenje, če lahko tako rečem.
 
V prihodnosti nas že čakajo še hujše podnebne katastrofe od teh, na katere smo se že skoraj navadili, znanstveniki pa tudi poročajo, da odkrivajo nove smrtonosne viruse, za katere bomo najverjetneje kmalu postali gostitelji. Torej je skoraj nemogoče reči, da se bomo spomladi vrnili v nekakšno normalnost, kakršna je obstajala pred pandemijo koronavirusa. Take so empirične koordinate naših življenj.
 
Ostane ena sama možnost. Resno spopadanje s podnebnimi spremembami, ne mislim na ideološko pripovedovanje pravljic, kaj vse bomo postopoma naredili, da se izognemo katastrofi, terja bistvene spremembe v naših življenjih, tudi če ne mislimo na simbolne možnosti, da človek kaj spremeni v svojem življenju.
 
Empirične razsežnosti naših življenj terjajo, kar poznamo iz vsakdanjega življenja. Lahko smo resno bolni, pa to še ne pomeni, da tudi sprejemamo dejstvo, da smo bolni: lahko ga ignoriramo, lahko ga zanikamo, racionaliziramo etc. Prvi korak k ozdravitvi je gotovo globoko in brezpogojno sprejemanje takega empiričnega dejstva.
 
Sledi drugi korak. Ko ugotovimo, da smo v krizi, da nekaj ne deluje v naš prid, postavimo sebe na prvo mesto. Nič več ne iščemo izgovorov, češ da moramo paziti na druge ljudi, da imamo te in one dolžnosti do njih. Ne, na prvo mesto potisnemo lastno blagostanje in se obnašamo egoistično.
 
Zadnji korak. Zanesemo se na znanost. Nimamo več mnenj, ne verjamemo laikom, ne prisegamo na vraževerje.
 
Postnormalno življenje je tako življenje, ki ga začnemo oblikovati, ko naredimo vse tri korake. Dokler jih ne naredimo, nostalgično razmišljamo o preteklosti, tarnamo nad sedanjostjo in se pritožujemo nad drugimi ljudmi.
 
Vračanje v preteklost k domnevni normalnosti pa ni samo nemogoče, temveč je tudi neetično, če govorimo o življenju v kapitalizmu.
 
Kako je namreč mogoče zagovarjati vračanje v svet, v katerem je kapital pred ljudmi, v katerem dobičke pobirajo predvsem elitni milijarderji, v katerem milijoni stradajo ali živijo na robu revščine? O kakšni normalnosti, zaboga, sploh govorimo? Naše družbe so hierarhične, ljudje so odvisni od peščice na vrhu. V tako normalnost naj bi se vračali? Ni šans! Nikoli nisem hotel živeti v njej in še manj se želim vračati vanjo.