Postmoderno življenje in hendikep

Povsem se strinjam z ugotavljanjem, da je tako imenovano postmoderno pisanje velikokrat le neskončen vir naključno generiranih, sintaktično pravilnih neumnosti, ki se od prave stvari razlikujejo le po tem, da jih je zabavneje brati, kot je nekoč zapisal Richard Dawkins. Skoraj se čutim krivega, ker knjige, ki so jih napisali postmoderni avtorji, ko so Michel Foucault, Gilles Deleuze, Jacques Derrida, Jean Baudrillard, Jacques Lacan in mnogi drugi avtorji, razumem in jih spoštujem, se učim iz njih in spoznanja s pridom uporabljam v vsakdanjem življenju – zlasti v dobro drugih ljudi. Vsak dan se tudi srečujem s hendikepiranimi mladimi ljudmi, ki se obračajo name z vprašanji, z dilemami, z izzivi in s prošnjami po pogovorih. Moje delo je, da se odzivam in se pogovarjam z njimi. Zakaj omenjam svoje delo, če pa nameravam govoriti o postmodernizmu?

Omenjam ga, ker me že dolgo zanima preprosto vprašanje, ali ljudje res lahko želijo prevlado nad seboj. Lahko svobodno pristajajo na hierarhije, na to, da je nekdo nad njimi, in se pri tem počutijo čisto v redu?
 
Ni treba biti postmodernist, da bi razumel vprašanje in odgovor nanj. Seveda, ljudje tako ali tako živimo v hierarhičnih okoljih. Povsod okoli nas so. Vedno smo vpeti vanje. Ni pomembno, ali to vemo ali tega ne vemo. Hierarhije so nevidne, včasih pa so tudi zelo vidne, opazne in celo kričeče. In vsakdo ve, da je tamle zunaj veliko ljudi, ki imajo radi hierarhije, radi imajo položaje, kot se reče, radi imajo moč, da vplivajo na ljudi, ki so spodaj, pod njimi.
 
Kako je torej z ljudmi, ki so spodaj, ki so na dnu? Tu pride prav moje delo s hendikepiranimi mladimi ljudmi. Zanje pogosto rečejo, da so invalidni, rečejo pa tudi, da imajo posebne potrebe, da so izključeni iz družbe ali potisnjeni na njen rob. Takega besednjaka je veliko. A kaj vse skupaj sploh pomeni?
 
Kdo koga potiska na rob družbenega življenja? Kje je to videti? Kdo je na dnu hierarhije? Kako vemo, da je nekdo res tam?
 
Sodobni svet, postmoderni ali neoliberalni, morda sploh ni pomembno, kako ga imenujemo, je poln sloganov in pozivov, naj ljudje, posamezniki uspejo. Kaj je narobe s takim pozivanjem? Osebna osvoboditev? Seveda, prosim.
 
Zakaj potem nastaja vtis, da osvoboditve ni in ni? Je elita množica osvobojenih posameznikov, ki jim bodo sledili drugi posamezniki, ki so spodaj na lestvici, pod njimi torej?
 
Kam naj bi jim sledili? Bodo na koncu vsi del iste množice? Je logično smiselno reči, da bodo nekoč vsi ljudje elita?
 
Kakšen smisel imajo vsa ta vprašanja v luči znanstvenih spoznanj, objavljenih danes? Vendar pa se je izgorevanje fosilnih goriv leta 2021 povečalo hitreje, kot je bilo pričakovano. […] Za razliko od večine držav so se emisije v največjem onesnaževalcu na svetu, Kitajski, med pandemijo leta 2020 dejansko nekoliko povečale in naj bi se leta 2021 povečale še za 4 %. Indija ima zelo nizke emisije na osebo, vendar se bo CO2 v letu 2021 povečal za 12,6 % (Damian Carrington, »Reality check«: Global CO2 emissions shooting back to record levels, The Guardian, 4. november 2021).
 
Kaj pomeni gostobesedno obljubljanje svetovnih voditeljev te dni na svetovnem prizorišču v Glasgowu, da bodo naredili to in ono do konca stoletja, pa do polovice stoletja in do leta 2030, če ne natanko postmodernega nakladanja naključno generiranih, sintaktično pravilnih neumnosti, ki se od prave stvari razlikujejo le po tem, da jih je zabavneje brati, medtem ko se empirija spreminja natanko tako, kot je bilo predvideno v znanstvenih scenarijih, za katere so pristojni že zdavnaj rekli, da so katastrofični in zato nesprejemljivi?
 
Kaj je zares nesprejemljivo in kaj pomeni postmodernizem v svetu zabave, simulakrov, neodgovornosti in hitrega približevanja koncu?