Postmoderni cinizem in vsakdanji občutki

Resnica ni pomembna. Pomembno je moje mnenje. Imam pravico do njega. Lahko ga širim in delim z drugimi ljudi. Na voljo so izjemno zmogljive mašine, ki mi to omogočajo. Moje mnenje lahko v trenutku in kadarkoli doseže milijon ljudi po vsem svetu ali več. Pomembno je, da imam veliko zadetkov; in veliko sledilcev. Resnica je zastarela. Koga briga, kaj je objektivno res? Življenje je kratko in ga je treba uživati, dokler ga še lahko. Take so osnovne koordinate postmodernega cinizma. Zastopajo ga tudi številni politiki, ki uživajo status ljubljenega voditelja. Ali ljubljene voditeljice. Resnica izgublja, z njo pa vsi mi. Trije naslovi člankov v današnji številki časnika The Guardian: NASA poroča, da je bilo leto 2020 najtoplejše, odkar merimo temperature; ZN opozarjajo, da se države prepočasi prilagajajo zlomu podnebja; Vodilni znanstveniki svarijo pred množičnim izumiranjem in podnebnim sesutjem.

Transgresija je vpisana v samo jedro postmodernega delovanja. Vsakdo lahko prestopa meje in prestopiti je mogoče vsako mejo. Življenje postaja brezoblično, nima nobene oblike, kot je nima voda, ki prav zato dobi katerokoli obliko. Vse je normalno.
 
In danes se želimo vračati v normalnost. Ki pa je skrajno problematična. Poučiti bi se morali o normalnosti. In se o njej česa naučiti, na primer iz preteklosti. Ali kot je nekoč zapisal Zygmunt Bauman: Holokavst se je pojavil kot rezultat izjemnega kopičenja dejavnikov, ki so bili vsi sami po sebi povsem običajni in normalni, odgovornost za to kopičenje pa je treba pripisati moderni državi.
 
A nepomembna ni le resnica, nepomembne so tudi potrebe ljudi. Na prostih trgih jih ustvarjajo lastniki kapitala. Ustvarjajo vtis, da zadovoljujejo potrebe ljudi, toda noben resen kapitalist ne ustvarja dobrin za zadovoljevanje resničnih potreb ljudi. Proizvaja jih za dobiček. Tak je kapitalistični aksiom. Kdor se ga ne drži, je že do večera brez kapitala.
 
Sem navaden človek, delavec. Imam občutke. Občutek mi pravi, da ne želim živeti v svetu, v katerem prevladuje gospodarska manija, v katerem milijarderji pri zajtrku ugotovijo, da so v enem dnevu zaslužili novo milijardo dolarjev, v svetu, v katerem milijarder izgubi zaradi padca borznih indeksov pol milijarde, pa zaradi tega niti ne trepne z očesom, ker mu ves ta denar preprosto ne pomeni čisto nič.
 
Vsakdanji občutki vsakdanjih ljudi, med katere spadam, so pokazatelji resnice življenja in stanja, v katerem je človeštvo. To stanje ni zavidljivo.
In prav zato se velja še enkrat obrniti k Marxu. Človek nosi svojo družbeno moč in vezi z družbo, v kateri živi, v svojem žepu. Ni čudno, da je kasneje Freud ponovil za njim in dejal, da ima na kavču pacienta, z njim pa tudi celotno družbo, ki ji pripada.
 
Družba ni mogoča, če ljudje ne vstopajo v medsebojne odnose. In v kapitalističnem svetu so njihovi odnosi v celoti posredovani z denarjem. Reči, da družba ne obstaja, je zato norost brez primere, ki podpira posredovanje medčloveških odnosov z denarjem, ne da bi se kdo zamislil nad tem dejstvom, to pa sočasno pomeni, da je vsak odnos mogoče izračunati, mu določiti ceno in jo izraziti v denarju.
 
A čas se izteka. Nekateri znanstveniki pravijo, da so podnebne spremembe kakor rak, ki se nezadržno širi po planetu, ekonomisti govorijo o korporativnem svetu in ga imenujejo dinozaver. Ko je priletel tisti znameniti meteor, so izginili z obličja Zemlje tako hitro, kot rečeš keks.