Pošteno iskanje dobička onkraj meja

V zadnjem času poslušamo skoraj vsak dan, kako močno si prizadevajo vlade za omejevanje podnebnih sprememb. V zraku je vse polno besed, kaj vse bodo naredile na primer do leta 2050. Potem preberem članek z naslovom BlackRock's Marry Pink: climate policies are about profits, not being 'woke' (Julia Kollewe, The Guardian, 20. januar 2022). Avtorica zapiše, kar reče Larry Fink: Kapitalizem deležnikov ni politika. To ni družbena ali ideološka agenda. Ni 'zbujen'. Na trajnost se ne osredotočamo, ker smo okoljevarstveniki, temveč zato, ker smo kapitalisti in ker nam naše stranke zaupajo. Da ne bo pomote, trge še vedno oživlja pošteno iskanje dobička; in dolgoročna dobičkonosnost je merilo, s katerim bodo trgi na koncu določili uspeh vašega podjetja. Na koncu sklene: Fink je tudi dejal, da imajo podjetja moralno odgovornost, da se prilagodijo »novemu svetu dela«, ki ga je preoblikovala pandemija koronavirusa. Dejal je, da »tega svet ni več« – kjer so podjetja pričakovala, da bodo delavci prihajali v pisarno pet dni na teden, se je na delovnem mestu le redko pogovarjalo o duševnem zdravju, plače za tiste z nizkimi in srednjimi dohodki pa so komaj rasle. Pošteno. A kaj je pošteno iskanje dobička in kaj je moralna odgovornost podjetij?

Ogledam si film z naslovom The Divide (Xavier Gens, 2011). To je eden najbolj žalostnih filmov in eden najboljših filmov o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj, ko se znajdemo v položaju, v katerem se razsuje vse, kar sicer mukoma gradimo in vzdržujemo, vse skupaj pa imenujemo kultura oziroma civilizacija.
 
Skupina ljudi v zaprtem kletnem prostoru, tja se zatečejo, ker divja nuklearna vojna, v določenem trenutku ni več zmožna za nič drugega kot za postopno in brutalno samouničevanje, ki ga je na trenutke skoraj nemogoče gledati, ker je tako brezobzirno. Samouničevanje človeštva tako poteka zunaj stavbe, samouničevanju smo priča v notranjem prostoru.
 
Preživi samo ena oseba, ki se na koncu dobesedno skozi kanalizacijo prebije v zunanjost, ta pa je – popolnoma uničena. Zadnji prizor je zato nenavadna podoba, o kateri velja razmišljati še in še. Nikakor se namreč ne bi smeli potolažiti, da je film pač – film, fikcija. Naša vsakdanja realnost je namreč lahko neprimerno grozljivejša od fikcije.
 
Podnebne spremembe niso fikcija, temveč so resna grožnja. Pandemija koronavirusa je resna grožnja. Onesnaženje planeta s plastiko je resna grožnja. Koktajl kemičnega onesnaženja, ki preveva planet, zdaj ogroža stabilnost globalnih ekosistemov, od katerih je odvisno človeštvo, pravijo znanstveniki. Tak je zapis v včerajšnji številki časnika The Guardian (Damian Carrington); še zgovornejši je naslov članka: Kemično onesnaževanje je preseglo varno mejo za človeštvo, pravijo znanstveniki.
 
Če je zapisano vsaj približno res, se nam ne piše dobro. Spreminjamo svet, in sicer tako, da so podnebne spremembe vse resnejša grožnja našemu preživetju, sestavni del tako spremenjenega sveta pa je vse bolj tudi kemično onesnaženje, zlasti plastika, ki je dobesedno povsod, celo v naših telesih.
 
Svet spreminjamo tako, da segamo onkraj meja, ki so bile še včeraj svete in nedotakljive. Danes je tako, da nobena meja ni več niti sveta niti nedotakljiva. Prav nasprotno. Del novoreka je prepričanje, da je vsako mejo treba prestaviti ali celo odstraniti, da ne bi ovirala prostega pretoka vsega, zlasti kapitala.
 
Kapital se prosto pretaka po planetu, toda človeštvo zaradi premikanja meja ogroža lastno prihodnost, s tem pa tudi pretakanje kapitala.
 
Pretaka se kapital, pretaka pa se tudi plastika. Kapital se širi, širijo pa se tudi podnebne spremembe. Dobički rastejo, a ne za vse.
 
Planetarna meja kemičnega onesnaženja je peta od devetih, za katere znanstveniki pravijo, da smo jih presegli, druge pa so: globalno segrevanje; uničenje naravnih habitatov; izguba biotske raznovrstnosti ter prekomerno onesnaževanje z dušikom in s fosforjem (prav tam).
 
Prestopamo torej meje, namesto da bi jih varovali in ohranjali. Brez meja namreč ne moremo živeti in preživeti. Ljudje smo bitja, subjekti meja. Nekatere bi morale biti svete in nedotakljive. Ko jih ni več, ni več niti nas.
 
Kaj pomenita v takem svetu frazi pošteno iskanje dobička in moralna odgovornost podjetij?