Pošteni lažnivec

Čez osem let bi jih dopolnil sto. James Randi, pošteni lažnivec, kot je imenoval samega sebe, mož, ki me je navdihoval vsa ta leta s svojo neprizanesljivostjo, s katero je razkrinkaval človeško naivnost, vraževernost in neumnost ter preračunljivost in zlobnost teh, ki bogato služijo na račun zmožnosti: da verjamemo v to, kar ne obstaja; da trdimo, da se dogaja nekaj, kar se ne dogaja; da vztrajno zanikamo, kar je dokazano; da strastno prepričujemo drug drugega v magijo, zdravljenje, ki ni zdravljenje, ampak je prodajanje megle, čudodelništvo, ki ni nič drugega kot brcanje v temo, ali teorije zarote, ki niso niti teorije niti zarote; da lahko sami sebe prepričamo v še tako noro laž in verjamemo, da je brezmadežna resnica. Randi je nepopustljivo verjel v razum in zmožnost ljudi za kritično misel, ki resda uničuje iluzije, fikcije in razsvetljuje prostore, ki bi jih manipulatorji s človeškimi dušami najraje ohranjali v temi ali vsaj v megli, je pa zato v naše dobro in dolgoročno omogoča preživetje. Ni sicer nujno, da zares hočemo preživeti, toda ideja, da je življenje vredno in da ga velja ohranjati, je kljub vsemu dobra in bo obstala. Ali si res kdo predstavlja, da bi bili v teh časih pandemije ter srhljivih podnebnih sprememb in katastrof, ki nas še čakajo, v vladi astrologi, jasnovidci, napovedovalci usode, polagalci rok, čarovniki, magi, šepetalci, ki se pogovarjajo z duhovi umrlih, zdravilci z vodo in napitki brez eksperimentalno preverjenih učinkov, pisci horoskopov, šarlatani, ki kradejo ljudem denar s prodajanjem iluzij, fikcij in neumnih izrekov, ljudje, ki verjamejo v ploščato Zemljo, duhove, palčke, enoroge, parapsihologijo, nadnormalno, nadnaravno, paranormalno, okultno, zagrobno življenje, Boga, ki je ustvaril vesolje pred nekaj tisočletji, nebesa in pekel, angele, demone ali Satana, ki se klatijo naokoli in strašijo ljudi, nore prebivalce iz globin vesolja, ki ugrabljajo prijazne Zemljane in z njimi izvajajo brutalne eksperimente? Bi nas taki ljudje res vodili v lepšo prihodnost, ki bi bila podprta z znanostjo in umetnostjo, z novimi tehnologijami, načini zdravljenja dane še neozdravljivih bolezni, s solidarnostjo, z družbeno pravičnostjo in demokratičnimi procesi? Seveda, tako vlado si predstavlja vse preveč ljudi, in sicer zlahka. A ne Randi, ki je pred desetletji sodeloval pri ustanovitvi Komiteja za skeptična raziskovanja (pomagali so Carl Sagan, Isaac Asimov in drugi). In nikoli ni imel iluzij, da bodo zaradi tega ljudje kaj skromnejši, razumnejši ali inteligentnejši, prijaznejši, bolj solidarni, egalitarni in demokratični, bolj etični, manj sebični in bolj pripravljeni skrbeti drug za drugega, ne da bi pri tem ves čas mislili na denar, dobičke ali koristi zase.

Bil je neutrudni raziskovalec, neomajni in vztrajni uporabnik kritičnega uma. To preprosto pomeni, da je raziskoval. Ni kar verjel, ni imel mnenj, ni sprejemal trditev, ampak jih je raziskoval, preverjal s kritičnim očesom. Pravzaprav je počel to, kar naj bi počel čisto vsak človek. Delal je, kar naj bi počeli učenci v šoli. Učiti bi se morali raziskovati. Vse je namreč mogoče raziskovati. Mogoče je raziskovati dolgo, kolikor je pač potrebno, da postane zadeva zares jasna.
 
Randija niste mogli vprašati, če v nekaj verjame. Tako vprašanje je bilo zanj brez smisla. Ker ni verjel ali ne verjel, saj je hotel vedeti. In da bi vedel, je moral raziskovati.
 
Živijo pa tudi ljudje, ki trdijo, da vedo, ne da bi jim bilo treba raziskovati ali pa raziskujejo na načine, ki ne prenesejo kritične misli. Kljub temu vztrajajo, da vedo, mnogi pa jim verjamejo. Nočejo vedeti, saj jim zadošča, da verjamejo. Ali pa verujejo, kar je še veliko slabše.