Postavljeno na glavo

Obstaja neizgovorjena domneva, da so ljudje pripravljeni na pomembne spremembe v svojih življenjih. Domneva je tudi, da morda niso pripravljeni vselej, so pa zagotovo pripravljeni v kriznih časih; in v takih časih dejansko živimo. Izpostavljena domneva je v ostrem nasprotju z znanstvenimi spoznanji o vedenju in delovanju ljudi, ki dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo, da se ljudje praviloma dolgo upirajo spremembam celo takrat, ko sicer vidijo neposredne koristi od njih in celo tedaj, ko imajo interes, da nekaj storijo, ker jim na primer teče voda v grlo.

Sledi ponazoritev zapisanega. Pomembna je za vsako nadaljnje razmišljanje, kako se bo človeštvo izognilo katastrofam zaradi podnebnih sprememb, češ da se bo prilagodilo in spremenilo načine življenja, zmanjšalo porabo fosilnih goriv in storilo vse drugo, da bo prihodnost zopet obetavna, lepa in napolnjena z zadovoljstvom ljudi.
 
Medtem ko nekateri ljudje v Srebrenici še vedno živijo pozabljeni od ostalega sveta, poskus njenega uničenja se je zgodil pred četrt stoletja, številni od njih so brez dela, nekateri še vedno živijo v zasilnih bivališčih, čeprav so jim takrat obljubljali, da bo vse skupaj zgolj začasno, v francoskih gorah te dni vozijo sneg s helikopterji na sicer nezasnežene proge, ker zime pač niso več zimske, kot so bile nekoč, da biznis teče, kot so navajeni.
 
To pomeni, da lahko petični ljudje, smučanje je pač drag šport, smučajo, kot da globalno segrevanje ne obstaja, kot da je zima idilična. Če torej ni snega, ga naredijo, in če ne gre drugače, ga pripeljejo od tam, kjer še je. Res je, da za vse to porabijo ogromno energije, se pravi fosilnih goriv, res je, da spravijo pri tem v zrak še več ogljikovega dioksida, toda prav tako je res, da ohranjajo delovna mesta in da smučarji plačujejo za užitek na snegu. Kje je torej problem?
 
Problem sicer je, le da ga ne vidijo. Zainteresirano ga nočejo videti, čeprav vedo, kaj vse se dogaja, saj so razumna bitja. Osnovna psihologija vedenja in delovanja ljudi pojasni tako odzivanje na probleme. Skupni imenovalec je preprost: naj bo vse, kot je nekoč že bilo, obnašajmo se, kot da se ni zgodilo nič posebnega.
 
Pozivanje k radikalnim spremembam v načinih življenja je v orisani perspektivi videti kot ponesrečena šala, ki se ji nihče ne smeji. Realnost je pač taka, da se ne morejo zgoditi niti minimalne spremembe v načinih življenja, kaj šele velike ali radikalne. Nobene revolucije zato ne bo, ampak bomo priča žalostnemu dejstvu, da je na tem svetu takole.
 
Namesto prilagajanja novim koordinatam sveta bomo spremljali kopičenje istega. Pozimi bodo izdelovali sneg in porabili zanj ogromno energije. Na smučiščih bodo vozile sedežnice in gondole in vlečnice, ki tudi porabijo veliko energije. Prispevali bodo h globalnim spremembam, medtem ko bodo znanstveniki zaman vili roke in rotili človeštvo, naj naredi kaj radikalnega. In elite bodo še naprej elite, lastniki kapitala bodo imeli v rokah še več kapitala, raja bo imela še manj dostopa do njega, zato pa bo imela na voljo potrošništvo, zabave, medmrežja, pametne naprave, se pravi vse, kar krepi delovanje načela ugodja in tistega neverjetnega načela onkraj njega, ki je fasciniral Freuda, da ga je opisal, potem pa so zlivali gnojnico po njem, češ da je trčen.
 
Mogoče pa je trčeno celotno človeštvo.