Post v volčjem gozdu

Ali lahko človek, četudi je na vrhu oblasti, dela, kar hoče? Seveda ne, tako se samo reče. No, lahko počne, kar hoče, če vlada v Severni Koreji, v demokratičnih družbah pač ne more. Tudi če bi poskusil delati, kar bi hotel, bi hitro spoznal moč demokracije. Pa vendar je smiselno prav v luči zapisanega vnovič premisliti pomen štiridesetdnevnega posta, ki se za nekatere vernike pričenja prav danes. Ne vem sicer, zakaj se človek ne bi postil tudi sicer, na primer enkrat tedensko, kot se postim sam, ali vsak dan, to imenujemo s tujko intermittent fasting, ampak tako je udobneje. Post vernikov spremlja besednjak, ki naj bi bil zgovoren: večja skrb za bližnje; potresanje s pepelom; odrekanje napuhu; hrani in pijači; duhovna prenova, da bom laže molil; odpovedovanje napakam ali njihova omilitev. Če bi bilo vse res tako preprosto, bi bili navdušeni in svet bi se z ljudmi vred hitro spreminjal na bolje, vendar preprosto ni. V volčjem gozdu namreč ni mogoče uvesti nobenega (novega) zakona. Tudi kadar je drugi človek neskončen zame, kot bi nemara pripomnil Emmanuel Lévinas, lahko omejim obseg svojih dolžnosti do njega do neke mere, vendar le do neke mere. Razumevanje odgovornosti do bližnjega, do sočloveka sicer pomeni omejevanje mojih dolžnosti in ne potiska v ospredje mojih pravic, toda človek se težko spreminja, zlasti pa se ne more kar odreči napuhu in vsemu temu, kar je sicer organski del vsakdanjega življenja, za katerega večkrat kdo reče, da se je treba v njem obnašati tako, kot terjajo zakoni kapitalistične proizvodnje in potrošnje dobrin. A Jezus definitivno ni bil kapitalist. Danes imam predavanje.

Človeško bitje lahko preživi samo v civiliziranem in z zakoni urejenem svetu. To je najprej svet, v katerem nihče ne more delati, kar bi hotel, obenem pa je tudi svet, v katerem medsebojne pogodbe, medsebojni dogovori zmanjšujejo možnosti, da bi sosed ubil soseda, in možnosti, da bi se vsakdo žrtvoval za druge ljudi. Jezusovo držo v svetu je zato težko razumeti in sprejeti, podobno nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem je človek človeku volk. Obstaja tretja pot.
 
Tretja pot ni monopol moči, ni prevlada nad političnimi nasprotniki. Ne pomeni varovanja naravnih pravic državljanov. Ni niti izbruh ljudske volje. Kaj potem je?
 
Tretja pot je skrb za druge ljudi. Natančneje: je skrb za njihovo lakoto. Ali kot pravi Lévinas ob branju Talmuda: Kaj naj bi delal kruh pred božjim pogledom, če se ne ozira na ljudi? Kateri drugi namen naj bi imel, če ne tega, da nahrani ljudi?
 
Naj se torej posamezniki omejujejo in odrekajo, da bi lačni lahko jedli? Natanko tako. Taka drža ni niti ohranjanje monopola moči niti žrtvovanje za druge. Sploh pa ne pomeni rasti vsega, da bi bila elita še bogatejša.
 
Na začetku je torej lakota ljudi. Je lakota posameznika, vsakega posameznika, ne le nekaterih. Ali kot piše Annabel Herzog v izvrstni knjigi z naslovom Levinas's Politics: Justice, Mercy, Universality: Lakota je začetek, izhodišče odnosa med Bogom in svetom.
 
Post je zato na mestu in mislim, da je prav, da se postim vsak teden, ne le takrat, ko je to zapovedano ali pričakovano. Pričakujem celo, da se postim vsak dan. To obenem pomeni, da ne jem in da globoko dojemam, kaj je božansko.
 
Božansko je učinek, ni danost in ni od nekdaj; Bog ni bitje. Je učinek mojih odločitev, mojega postenja, je milost in je pravičnost. Če se ne omejujem, ne morem dojeti ne enega in ne drugega. Potem ne morem razumeti niti, zakaj je božansko nad menoj, zakaj me presega, zakaj sega daleč onkraj meja mojega ega, zakaj je ne le učinek mojih odločitev, temveč je tudi vir mojega odločanja, ki mora biti zavezano milosti in pravičnosti. Vse to pa se mora in more dogajati le v občestvu, v skupnosti ljudi; vsega tega ne more delati en sam človek, osamljeni ego.
 
Le v skupnosti, v kateri ni monopola moči, če ljudje, tudi oblastniki, saj so zgolj ljudje, dojamejo pomen nujnosti razmerij med božanskim in svetom.