Post

Na prvi pogled se danes res zdi, da se nima smisla spraševati, kdo so naši zatiralci. Živimo namreč v svobodnih, demokratičnih okoljih, saj celo za kapitalistične trge pravijo, da so prosti in svobodni kot ptički pod nebom, kar pomeni, da se lahko na njih zgodi karkoli in da jim ni nič človeškega tuje. Vse je torej svobodno, vsakdo lahko sanja in vsakdo lahko teka za svojimi sanjami, upajoč, da jih bo nekoč celo uresničil. Torej smem reči, da živimo pod svobodnim soncem in da nam ni hudega. Iz besednjaka je zato treba črtati besede, kot so fašizem, represija, zatiranje ljudi. Le nekatere sitne humanistične raziskovalce bi morali še nekako utišati, saj nam iz dneva v dan zastavljajo neprijetna vprašanja o svobodi ljudi, ranljivih družbenih skupinah, novih oblikah izključevanja ljudi, novih načinih ustrahovanja, izkoriščanja in nadzorovanja delavcev. Niso namreč povsem prepričani, da so vsi ljudje zares in povsem dokončno svobodni, in niso prepričani, da sploh želijo biti svobodni. Potem nekaj nabijajo o Platonovi votlini in o okovih in o tem, da nekje globoko v votlini ljudje pravzaprav sploh ne želijo biti brez okov, da potrebujejo gospodarje nad seboj, ker da se potem bolje počutijo, saj naj bi bilo laže živeti, če ti nekdo pove, kako živeti, namesto da si pripoveduješ sam. Hegel je bil zato gotovo zmešan, ko je vedno znova govoril o razmerjih med gospodarji in hlapci, kot da so nujni in za ljudi kot simbolna bitja naravni, Foucault pa tudi ni mogel biti čisto pri pravi, ko je vztrajno zatrjeval, da ljudje svobodno pristajajo na oblast nad seboj in da oblast lahko deluje le, če so ljudje svobodni. Le kateri norec bi hotel narediti kaj takega, da bi se svobodno podrejal oblastnikom? Ljudje so namreč svobodna razumna bitja, ki se pač prilagajajo okolju, v katerem živijo, in skušajo povečevati svoje premoženje, kot dokazujejo ekonomisti, če pa tega ne morejo, skušajo vsaj udobno živeti. Kaj naj torej naredimo s takimi raziskovalci? Ena od možnosti je, da nanje preprosto pozabimo, če smo zanje sploh kdaj slišali.

Toda razmislite vsaj za nekaj minut o tem, kar sledi. Zdelo se bo, da je vzporednica neustrezna, vendar ni tako.
 
Številni ljudje še vedno verjamejo, da je treba jesti vsaj trikrat dnevno. Da je dobro jesti celo petkrat na dan. Deco v šolah nenehno učijo, da je zajtrk najpomembnejši dnevni obrok, kar naj bi pomenilo, da se je treba zjutraj napokati glukoze.
 
Vse to pa kratko malo ni res; ne drži niti približno. Na voljo imamo desetletja raziskav in na tisoče in tisoče primerov zelo različnih ljudi, ki dokazujejo s svojimi izkušnjami, da je zgoraj zapisano čisti mit.
 
Pa vendar uvajajo v šole tako imenovani slovenski zajtrk, otroci pojedo ogromne količine sladkorjev in ogljikovih hidratov, odrasli me dnevno prepričujejo, da je z menoj nekaj narobe, ker ne jem redečega mesa, češ da smo ljudje od nekdaj plenilci in potrebujemo meso, o postu razmišljajo redko ali raje nikoli, pravijo mi, da bom oslabel, če ne bom več jedel in se bom še postil za povrh. 
 
Ne trdim, da obstaja recept za čisto vse ljudi na tem svetu, da je to, kar je dobro za nekoga, gotovo dobro za vse; noro bi bilo trditi kaj takega. Zato ljudem vedno znova rečem, naj me samo pustijo pri miru, sami pa naj jedo, kar mislijo, da je zanje najbolje, in kolikor hočejo. A me žal ne pustijo pri miru, čeprav jih lepo prosim; nadlegujejo me celo med prehranjevanjem, ko ima še pregovorni pes rad mir. Sicer pa se jim zdi, da je z mojim prehranjevanjem v glavnem vse narobe, kar bi lahko pomenilo, da je z njihovim vse v redu.
 
Vsak dan imam tako imenovani intermittent fasting. To pomeni, da zlasti ne jem zajtrka. Jem znotraj osmih ur, potem pa šestnajst ur ničesar. Zabavno pri tem je, da je tak post zastonj, da se ga lotevam kot svobodno bitje, da se pri tem počutim izvrstno, morda pa je še najbolj zabavno, ko me drugi ljudje primerjajo z moškimi mojih let in ugotavljajo, da je z menoj dokončno in nepopravljivo nekaj narobe, ker nimam ohlapnega trebuha, češ da bi se spodobilo, da imam kot dedec pred seboj sodček maščevja.
 
Preprost podatek: preskočite zajtrk in že ste zmanjšali dnevni vnos kalorij za 20 do 40 %! Moram se zavarovati, ljudje znajo biti zelo neracionalni: ne trdim, da morajo otroci preskočiti zajtrk. Pravzaprav me sploh ne zanima, kaj ljudje jedo, koliko in kdaj.
 
In danes imam celodnevni post. Vsak petek ga imam.
 
Drugače pa so ljudje svobodni. In številni od njih, statistika kaže, da so celo trije od štirih ljudi pretežki, mnogi pa so tudi debeli in predebeli, so nenehno na dietah, ker bi radi shujšali, pa ne morejo. Da nimajo kakega gospodarja nad seboj, ki jim to preprečuje!