Poslušati in se pogovarjati

Ljudje pogosto izjavljajo, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. A taisti ljudje velikokrat ne znajo poslušati lastnih otrok, če jih imajo, ne poslušajo učencev in ne poslušajo dijakov, če delajo z njimi. Ne poslušajo, ker se jim večno nekam mudi, ker so zaposleni, zasedeni, ker nimajo časa, ker so tesnobni, ker se jim zdi, da morajo drugi poslušati njih, ker imajo veliko povedati. Resnično, ljudje pogosto nimajo časa za najpomembnejše zadeve v življenju: pogovarjanje, poslušanje drugega. Zlasti odrasli ljudje so navadno v situacijah, ko bi morali zgolj poslušati otroke, polni nasvetov, moraliziranja, zgražanja, kritiziranja in nudenja lekcij. Otroci ne potrebujejo ničesar od tega, ker je vse to nekoristno; odrasli, iz enakih razlogov, tudi ne.

Smetja je med ljudmi kljub temu, kolikor hočete. Mnenj, ki ne pomenijo čisto nič, klišejev, ki so zgolj obrabljeni, trditev, ki so prazne kot prazen sod, nepreverjenih spoznanj, nepomembnih sloganov, reklamnih sporočil, neumnih stavkov, nebuloz, absurdnih in bizarnih izjav.
 
Čisto nekaj drugega je pozorno poslušati drugega človeka. Zgolj poslušati, ne presojati, vrednotiti, kritizirati, težiti, skakati v besedo, prekinjati ga. Zlasti takrat, ko so na vrsti zahtevne teme, težke teme, ko ni vnaprej jasno, kaj storiti, da bi se človek bolje počutil, da bi se problemi razrešili, da bi strahovi izginili.
 
Sem zagotovo sodijo podnebne katastrofe, ki jih bo vedno več, če vsaj malo prisluhnemo znanstvenikom. In otroci se dobro zavedajo, da bodo na tem svetu še dolgo potem, ko njihovih staršev ne bo več, katastrofe pa bodo še naprej uničevale življenja. Ko danes poslušajo, kaj vse naj bi odrasli naredili do leta 2050, pa do konca stoletja, se jim mora zdeti vse skupaj precej neodgovorno in vsaj malce noro. Tako govorjenje namreč ni nič drugega kot prelaganje odgovornosti in odmikanje problemov v megleno prihodnost.
 
Številni danes odrasli ljudje bodo leta 2050 že pod rušo, medtem ko bodo današnji otroci komaj vstopali v srednja leta.
 
Otroci dobro vedo, kdaj se odrasli sprenevedajo, kdaj jim prodajajo meglo, kdaj zgolj mahajo z rokami, kot da se bo nekaj magično zgodilo že, če bodo dovolj mahali.
 
Vedo, da podnebne katastrofe ne bodo kar izginile, da se ne bo zgodilo, da se nekega dne zbudimo in jih preprosto ni več. Jasno jim je, da mora nekdo nekaj narediti danes, vedo, da morajo to narediti odrasli, ker jo to njihova dolžnost.
 
Njihova odgovornost je zares velika. Naj potegnem vzporednico.
 
Ljudje se na primer zgražajo, ker se danes enako hitro kot koronavirus širijo tudi teorije zarote. Ne vedo pa, da imajo take teorije racionalno jedro.
 
Ljudje se evolucijsko v nevarnih situacijah, kar koronavirus gotovo je, saj zaradi njega lahko umreš, vselej obnašajo tako, da se skušajo zaščititi. Logično in pričakovano je, da se skušajo. Kako se torej obnašajo?
 
Obnašajo se tako, da skušajo zbrati čim več informacij in podatkov in vsega, da bi si pojasnili nevarnost, da bi se nekako zavarovali pred njo, da bi ji pobegnili. Kaj se dogaja prav zdaj?
 
Koronavirus je neviden, širi se, zaradi njega lahko umreš, torej vzbuja tesnobo, strah in paniko, ker ne moreš vedeti, kdaj boš na vrsti. Ljudje zato niso tesnobni in panični, ker bi bili neumni in zabiti, ampak so panični, ker so inteligentni in racionalni, kar pomeni, da je tudi prav, da so panični, saj jih je strah. Sedaj pa pride na vrsto najpomembnejše.
 
Namesto da bi odrasli ljudje, ki so odgovorni za preprečevanje širjenja virusa, ljudem ponujali vsak dan izčrpne odgovore na vprašanja, ki se jim zastavljajo, jih mirijo, češ da panika ni potrebna, ponujajo pa jim tudi vedno enake klišeje! Lahko bi ponudili kaj boljšega. Pravzaprav bi morali.
 
Elementarna evolucijska psihologija nam pove, da so ljudje hitro prestrašeni, da se hitro čutijo ogrožene. Sprašujejo se, kdo ima koristi in kdo je prizadet, kdo je na izgubi, ko se nekaj dogaja. Odrasli ljudje, ki so na odgovornih položajih v sicer hierarhično urejenih občestvih, s svojimi izjavami pogosto ravno ne prispevajo k umirjanju.
 
V javnost pošiljajo neprepričljive izjave, izmikajo se jasnim odgovorom na jasna vprašanja, blebetajo v tri krasne, nakladajo in se gredo politično propagando, zato jim ljudje preprosto upravičeno ne verjamejo in ne zaupajo. S svojim delovanjem ravno ne prispevajo, da bi ljudje dobili prave informacije, s katerimi bi si odgovarjali na pereča vprašanja, zato prilivajo olja na ogenj, potem pa se moralistično zgražajo nad širjenjem teorij zarote.
 
Zgražajo se nad taistimi ljudmi, ki se jim bodo jutri prilizovali, ker so obenem tudi njihovi morebitni volivci.