Posledice predanosti človeških bitij

Berem vsakdanja poročila. V Benetkah se je te dni zgodila apokalipsa, pravijo nekateri tamkajšnji prebivalci, ker je morje udarilo po tem renesančnem biseru z vso silo; umrla sta vsaj dve osebi. V Avstraliji divjajo siloviti požari, doslej so umrli štirje ljudje. V Hong Kongu se nadaljujejo protesti ljudi, ki nočejo kitajskih pravil družbenega življenja. V Boliviji se je po mnenju nekaterih zgodil vojaški udar. V Veliki Britaniji laburisti obljubljajo delavcem the most dramatic shift in conditions for employees in Britain since the 1980s; človek se ob tem samo trpko nasmehne. V Kaliforniji sta v najnovejšem streljanju v šoli umrla vsaj dva dijaka, trije so ranjeni; nanje je streljal šestnajstletnik. Nekateri politični voditelji so dokazano sociopati; njihove kariere temeljijo izključno na iskanju koristi zase, ugodju in kopičenju denarja. Številni ljudje po svetu živijo v bedi, nekateri naredijo samomor. Kriv pa je ateist Richard Dawkins, ker je napisal knjigo z naslovom Bog kot zabloda, trdijo pravoverni. In za podnebne spremembe ni nihče kriv, ker so naravne – pri tej trditvi vztrajajo zlasti nevedni, med njimi so celo učitelji. Znanstvenikom, ki govorijo, da je zanje odgovoren človek, se je pa itak zmešalo. V resnici me še naprej zanima razmišljanje o ljubezni.

Obstaja zelo zanimiv obrat v tem razmišljanju, ki ga zapiše Alison Gopnik v knjigi The Gardener and the Carpenter. Obrat je produktiven, ko ga zares dojamemo.
 
Ljudje imajo tako navado reči, da jih včasih preplavijo čustva, da vplivajo na njihovo vedenje in delovanje, da jim zameglijo razum, da jih ženejo in silijo v določeno smer, včasih celo tja, kamor ne želijo iti. Dolgčas. Obrat, o katerem govorim, je veliko zanimivejši in ima veliko pojasnjevalno moč.   
 
Ima dve razsežnosti. Prva je tale. Odgovornost, predanost, zavezanost nečemu ali nekomu, vera v nekoga ali v nekaj generira naša čustva. Na primer. Predanost drugemu človeku povečuje ljubezen do njega; predanost otroku krepi izjemno močna čustva, zaradi katerih spontano čutimo, da smo pripravljeni zanj narediti čisto vse.
 
Čustva ustvarjajo naši možgani, in ni res, da so preprosto tam, čakajoč, da se izrazijo, da kaj zameglijo ali preplavijo. Ne ustvarjajo torej čustva predanosti, temveč ta ustvarja čustva.
 
Druga razsežnost je tale. Skrb za drugega človeka, na primer za otroka, je neposredno prepletena z vedenjem, s katerim skrbijo ljudje drug za drugega. Za človeško bitje je značilno, da ne skrbi le za lastne otroke, temveč tudi za otroke drugih ljudi in zanje. Torej ni res, da je po naravi egocentrično, sebično in vase usmerjeno bitje, ki hoče skrbeti le za lastno blagostanje, včasih pa še za to ne.
 
Alison Gopnik natanko premisli obe razsežnosti in dokaže, kako srhljive posledice ima nora ideja, da družba ne obstaja – ko se začne uresničevati in razpadajo medsebojni odnosi, ko so torej ljudje dobesedno siljeni, naj vsak poskrbi zase in se ne meni za bližnjega. 
 
Od zapisanega seveda ni daleč do ugotovitve, da so ljudje zmožni tudi za altruizem, solidarnost in kooperativnost, kar pa natanko ustvarja – družbo. Uboga Železna gospa. Stotisočletja so naši predniki živeli v majhnih egalitarnih skupnostih, potem pa povsem nevedna gospa, ki nima pojma o teh rečeh, izjavi nekaj, kar na žalost deluje, ker njeno idejo njej podobni osebki vgradijo v delovanje neoliberalne mašinerije. 
 
Imeti stike z različnimi ljudmi, imeti seks z njimi, preganjati se po digitalnih omrežjih, komunicirati, klepetati. V redu. Čisto nekaj drugega pa je – skrbeti za drugega človeka, biti mu predan. Skrb za drugega ustvarja drugačna in zelo močna čustva, ki so neprimerljiva s tem, kar prinese všečkanje, klepetanje, iskanje stikov, izmenjavanje kratkih sporočil ali sedenje v kavarni za isto mizo, vsak s svojo mašino v rokah, izmenjavanje spolnih partnerjev v imenu nekakšne zblojene seksualne svobode.
 
Skrb za drugega človeka tudi ni isto kot poskusi, da bi jih nekako oblikovali ali preoblikovali. Taki poskusi so neučinkoviti, obenem so lahko tudi razdiralni in celo uničujoči, v vsakem primeru pa so nespoštljivi. 
 
Alison Gopnik upravičeno zapiše: zgodovina ljudi je množica vse bolj velikopoteznih poskusov reševanje zapornikove dileme s pomočjo širših in širših oblik sodelovanja. Ljubezen ima pri tem ključno vlogo. Predanost drugi osebi in skrb zanjo ter za njeno dobro, ne za naše, je obenem temelj vsakega resnega razmišljanja o etičnosti in duhovnih razsežnostih človeških eksistenc, obenem pa je tudi skrivnost, ki jo je težko doumeti. Zlasti v neoliberalnih časih, ko naj bi vsakdo skrbel zase.
 
Morda se skriva v tej izjavi največji paradoks od vseh paradoksov. Takole gre.
 
Če ljubezen ni premočrtna in zanesljiva pot k sreči in če ne moremo dobro živeti brez nje, je predanost eni sami osebi, ki nam prinese globoko zadovoljstvo in občutek smiselnosti eksistence, potrjevanje same ljubezni, ki, dolgoročno vzeto, prinese neprimerno več kot sprotno ugotavljanje, kaj se bolj splača, kaj je bolj racionalno in kateri izračuni nam najbolje kažejo.
 
Še več. Medsebojno delovanje v slogu zamenjam to dobrino za neko drugo, ti pa storiš enako, je za ljubezen – čista katastrofa. Ljubezen namreč sega v neskončnost ali pa ni ljubezen, temveč je neoliberalno mešetarjenje pod sloganom za denar se dobi čisto vse in vsak človek ima svojo ceno.
 
Človek, ki ljubi, nima nobene cene. Njegova vrednost je neskončno velika.