Poskusiti kaj novega

Pred časom me nekdo povabi k pogovarjanju. Želi se pogovarjati o samozavesti, o njenem pridobivanju. Zanima ga, kaj bi jaz rekel o njeni naravi, o tem, kako postaneš bolj samozavesten. Najprej bi se lahko zdelo, da želi od mene kak nasvet, vendar ni tako. Želi pogovor, kar je nekaj drugega, želi, da prideva skupaj do kakih dobrih idej. Oba veva, da dobrim idejam lahko sledijo dobra dejanja. Ni nujno, kajpada, možno pa je. In slabim idejam ne morejo slediti dobra dejanja; tako kot do dobrih dejanj ni mogoče brez vsakršne ideje.

V teh časih, ko je najbolje biti izoliran doma, je povabilo k pogovoru o razvijanju samozavesti dodatno pomenljivo in ima posebno simbolno vrednost. Samozavest je namreč nekaj, kar človek razvija skupaj z drugimi ljudmi; samozavesti se ne naučimo iz knjig z nasveti, v svoji sobici, ločeni od drugih ljudi. Razvijamo jo tako, da izpolnjujemo dva pogoja.
 
Prvič. Samozavest je kar najtesneje povezana s spoznavanjem in sprejemanjem lastne ranljivosti in šibkosti. Moti se, kdor misli, da je samozavesten tisti, ki se kaže drugim ljudem kot notranje trden, prepričan vase in svoje zmožnosti ali kaj podobnega. Ne, samozavest pomeni sprejemanje svojih šibkosti, pomeni poznavanje lastne temne plati in ranljivosti, kajti šele tako lahko človek bolje razume šibkosti in ranljivost drugih ljudi. Potem ni bolj trd, ampak je, nekoliko paradoksno, bolj mehak.
 
Samozavest se zato ne izraža na način Najprej jaz, ampak na način, ki ga imenujemo skrb za drugega, ki pomeni spodbujanje drugega človeka, naj bo na ravni pomena izraza skrb za drugega.
 
Drugič. Samozavest raste skupaj z občutenjem povezanosti z drugimi ljudmi. Človek ne more samega sebe spodbujati k samozavesti, ne more se opolnomočiti sam. Za vse to potrebuje druge ljudi. Izraz samozavest je zato nekoliko zavajajoč, kajti samozavestni ljudje čutijo močno povezanost z drugimi ljudmi, ne samo s seboj.
 
Zlasti pa je pomembno tole. Za samozavest je pomemben nov način razmišljanja. O sebi, o drugih ljudeh, o čemerkoli. Zakaj je to tako pomembno?
 
Ker predstavlja in zastopa premik v načinu razmišljanja. Človek, ki čuti, da ima premalo samozavesti, se počasi pogreza v depresijo in žalost, saj se tudi vede skladno z razmišljanjem o premajhni samozavesti, o lastni nemoči.
 
A ta je naučena.
 
Drugačen način razmišljanja je izjemno pomemben, ker pomeni po definiciji premik od preprostega, rutinskega, navajenega in že obrabljenega razmišljanja k nečemu novemu, svežemu in kompleksnemu.
 
Upam si torej reči, povem svojemu sogovorniku, da je za razvoj samozavesti ključno tole: poskusiti kaj novega. Sogovorec mi odgovori: razmišljati velikopotezno. Prikimam.
 
Prikimam, ker se popolnoma strinjam, da je za človeka in njegovo samozavest najslabše, če ga drugi ljudje nenehno prekinjajo in s tem spodbujajo k učenju nemoči: tega nisi storil dovolj dobro; tole ljudem ne bo všeč; ali ne bi poskusil kako drugače; pretiravaš; malo se skuliraj …
 
Neprestano prekinjanje človeku spodkopava temelje, načenja njegovo samozavest, celo telesno in duševno zdravje. Uničuje njegovo domišljijo, zavira polet, duši zagon, ledeni njegove strasti.
 
Če torej hočete zmanjšati samozavest drugega človeka, mu zgolj nenehno prigovarjajte, da ni dovolj dober. In če hočete več samozavesti, ga spodbujajte, naj raziskuje sebe, svojo domišljijo, naj sledi idejam in občutkom.
 
Pomislite sedaj na Donatella, ko se okoli leta 1430 loti izdelovanja kipa Davida. Naredi nekaj povsem novega, drugačnega od vsega, kar so si ljudje predstavljali do tistega časa. Njegov David je dejansko utelešenje samozavesti na zelo poseben, samozavesten način, saj je mladenič gol, skoraj feminin in očitno erotičen, poleg tega pa je droban, skoraj suhljat. Pa vendar je utelešena samozavest.