Posebna kultura

Slabo vedenje. Strupena kultura. Toksična okolja. Dolgo ni mogoče zdržati, ne da bi človeka poškodovalo. Obstaja posebna kultura, ki jo ustvarjajo ljudje. Podpirajo jo in jo krepijo. O njej tako ali drugače slišimo vsak dan, saj smo v njej, kot so ribe v vodi. Redki se ji upirajo. In upirati se je zahtevno, včasih je tudi nevarno. Je lahko zelo nevarno. Ni namreč samoumevno, da ljudje ne trpijo slabega vedenja, strupene kulture in toksičnih okolij. Včasih jih. Ali pa jih pogosto. Kakšna je ta kultura?

Ko so ljudje nezadovoljni s kakim politikom, ko sprožijo drugi politiki interpelacijo zoper kakega ministra, vedno znova slišimo enako mantro. Da gre za zaroto, politični pogrom, preganjanje čarovnic. Železni repertoar. Kot da so nedotakljivi. Ali pa popolni. Čisti kot jutranja rosa. Sveži. Nikoli ni drugače. Vsaj v teh krajih ni. Izjemno redko se zgodi, kar bi pričakovali od zrelega razumnega odraslega človeka, ko naredi napako ali potegne napačno, sporno potezo.
 
Tak človek prizna, da se je to res zgodilo, saj ima možgane, s katerimi zazna napako, prevzame odgovornost in se ustrezno umakne. Normalno je, da ljudje kdaj pa kdaj potegnemo napačno potezo. To je pričakovano, drugače ne more biti, ker nihče ni popoln. In svet ni popoln. Medsebojni odnosi niso popolni in ne morejo biti taki.
 
Živimo pa v kulturi, kot rečeno, v kateri se dogaja tole. Če je nekdo strokovnjak na svojem področju, če je učinkovit delavec ali spreten menedžer, šef ali direktor, če je torej profesionalno, strokovno dober ali celo izvrsten, imajo ljudje težnjo, da pogledajo proč, če je taista oseba osebnostno problematična, kar pomeni, da je neprijetna, zoprna, osorna, arogantna, pretirano tekmovalna, sebična, napadalna, seksistična, ksenofobna, homofobna etc.
 
Problematične osebe kar prenašajo, tolerirajo in jih celo opravičujejo, češ da so strokovnjaki, ki morajo biti dobro plačani, da ne bodo odšli drugam. Morda dodajo, da so kot strokovnjaki celo nenadomestljivi, da smo lahko hvaležni, da jih sploh imamo. Ljudje so, skratka, zmožni najti tisoč razlogov, da takega človeka prenašajo in celo skrbijo zanj, da se mu ne skrivi las na glavi in da je dobro plačan.
 
Ljudje torej prenašajo tako imenovane močne in uspešne osebnosti. To so lahko zelo problematične, patološke osebnosti, pa se jih vseeno drži nalepka, da so močne in uspešne. Družijo se z drugimi močnimi in uspešnimi osebnostmi, ki so prav tako lahko patološke, pa je vseeno vse v najlepšem redu. Med seboj se sprejemajo in se potrjujejo, navzven pa se prikazujejo navadnim ljudem kot močne in uspešne osebnosti, kot nekakšni ideali, ki naj bi jih celo posnemali. Ali pa naj bi vsaj sanjali, da so nekoč lahko taki, kot so oni.
 
Analize pa nesporno kažejo, da je spodbujanje ljudi, na primer na delovnih mestih, naj spregovorijo, naj bodo odkriti in iskreni, naj naredijo refleksije tega, kar se zares dogaja, naj torej ne gledajo proč,  najboljši način za zajezitev strupene kulture, za omejevanje toksičnih ljudi in problematičnih osebnosti, pa če so še taki strokovnjaki.
 
V hierarhičnih in toksičnih okoljih pa je skoraj nemogoče in je nerazumno, da bi človek iskreno ali odkrito spregovoril. Za tako govorjenje je treba navadno plačati izjemno visoko ceno.