Pornografija lepih obrazov

Pred leti sem začel razmišljati o idejah, ki so še danes na prvi pogled zelo eksotične in čudne. A zanimati so me začele zlasti zato, ker se mi ravno niso zdele čudne – kot bi bilo nekaj čudnega v tem, da se niso zdele čudne in nenavadne. Spomnim se filmskih upodobitev obrazov igralcev in igralk. Nekateri so bili razbrazdani od življenja in so bili kakor pokrajina, medtem ko so bili drugi umetno vzdrževani in zloščeni, kot da so novi, čeprav so bili stari. Prvi so bili ekspresivni, izrazni, drugi so bili – goli. Če je bil pogled na obraze prvih zanimiv in je ustvarjal občutke skrivnostnosti, je pogled na druge puščal gledalca praznega – njihovi obrazi so bili sicer na ogled, a so bili tudi nezanimivi, da ne rečem dolgočasni. Kaj se je dogajalo?

Nekateri avtorji, na primer Baudrillard, so naredili korak naprej in so razmišljali o kapitalističnem delovanju, o njegovem razvijanju, stopnjevanju in spreminjanju. Na podlagi Marxovih vpogledov v družbeno življenje mu je postajalo vse bolj jasno, da kapitalizem na določen način sicer res izboljšuje življenje ljudi, nikakor vseh, a da obenem življenje tudi poslabšuje. Kako torej kapitalizem ponižuje življenje, ga krči in poslabšuje ter kakšno zvezo ima to z golimi obrazi?
 
Vse to dela tako, da spreminja vse v blago. Tak je njegov namen, tako je njegovo poslanstvo. Načelo kapitalizma je namreč preprosto: vse je mogoče spremeniti v blago, in sicer tako, da postane dobičkonosno. Blago je takoj tudi na pogled in je na ogled, je na policah, je v trgovinah, je na plakatih in panojih, je v oglasih, je povsod. V kapitalizmu je vse povsod in je na ogled. Na ogled so tudi ljudje, na ogled so njihovi obrazi. So kakor blago, ki ga je kajpak mogoče kupiti. Je v tem nekaj pornografskega?
 
Pornografija pomeni profanost. To je spreminjanje nečesa, na primer ljubezni, v nekaj vsakdanjega, navadnega, običajnega, tudi nezanimivega in neprimernega. Je nekaj ponavljajočega se in zgolj je.
 
Če je človekova želja usmerjena na način, da je nikoli ni mogoče zadovoljiti, da je torej tam vselej nekaj, kar imenuje Lacan manko, je pornografija konec. Pomeni konec želje, pomeni ponavljanje istega, pomeni kopičenje istega ali različic istega. 
 
Je sodobno kapitalistično življenje vse bolj pornografsko, ker je vse na ogled in zgolj je? So ljudje vse bolj le še blago, ki je na ogled? So blago, ki ga je mogoče v neskončnost loščiti, negovati in skrbeti, da je natanko tako, kot je trenutno v modi, da doseže najvišjo možno ceno na trgu?
 
Zakaj mora imeti vse ceno na prostem trgu?