Popolna svoboda in egalitarni simbolizem

Tadej Pogačar je skromen. Po veličastni zmagi na dirki je dejal, da ni niti za trenutek pomislil, da bi lahko zmagal na predzadnji etapi. Potem je zmagal in zmaga mu je prinesla še naslov najboljšega na celotni preizkušnji, ki se imenuje Dirka po Franciji. Njegova lekcija je zares dobra, saj ponuja nekaj vznemirljivih vzporednic za razumevanje nas samih in tekem, v katere smo objektivno vključeni celo tedaj, ko o njih ne razmišljamo, in nas ne zanimajo.

Dobra je zato, ker je kolesar zmagal na prestižni dirki. Zmagovalec je kajpak samo eden, v tem primeru je to on, medtem ko se morajo vsi drugi zadovoljiti s tem, kar ostane – na primer Roglič. Vse skupaj se dogaja v širšem svetu, ki ga imenujemo kapitalistični.
 
Tudi v njem tekmujemo in vedno znova nas nagovarjajo, naj tekmujemo še bolj, češ da je tekmovanje dobro. Nekoliko drugače kakor na Dirki po Franciji, a vendarle. In iz te dirke so številni ljudje povsem izključeni. Ne le otroci s posebnimi potrebami; daleč od tega. Izključeni so tako, da niti ne morejo začeti tekmovati, ker preprosto nimajo dostopa. Takih ljudi je na milijone in tvorijo večino prebivalcev planeta.
 
Pogačar pravi, da ni pomislil na zmago, da je bil popolnoma svoboden. V vsakdanjem kapitalističnem svetu ne moreš biti popolnoma svoboden. Ves čas moraš skrbeti, da te tekmeci ne prehitijo, skrbeti pa moraš tudi za to, da ostajaš večno mlad, kot pravi Alain Badiou v nekem pogovoru, kajti če nisi več mlad, si že avtomatično izpadel. Veliko ljudi izpade iz tekme, čeprav so objektivno mladi.
 
Popolna svoboda ni smernica v življenju, ker je leseno železo. Mlad človek potrebuje smernice, ki jih imenujemo simbolna poslanstva; sama mladost ni dovolj, saj je človek brez smernic neorientiran in je kakor list v vetru. Odločiti se za simbolno poslanstvo pa ni isto kot biti popolnoma svoboden.
 
Uspeh ni simbolno poslanstvo. Izraža se namreč v denarju, v premoženju, medtem ko je simbolno poslanstvo ideja, zaradi katere človek ve, da je njegovo življenje vredno, da obstaja nekaj, za kar se je vredno truditi. In te vrednosti ni mogoče izraziti z denarjem.
 
V kapitalističnem svetu se je treba odločati predvsem za denar, premoženje in verjeti, da je oboje dober temelj za uspeh. V hierarhično urejeni družbi ta tako rekoč samodejno pomeni tudi vzpenjanje po lestvici in prevladovanje nad drugimi ljudmi, ki so spodaj; nobeno naključje zato ni, da politik v nekem trenutku mirno reče, da je narod glup.
 
Čisto nekaj drugega so simbolna poslanstva, ki pogosto niso niti prepoznana, kaj šele nagrajena. V svetu medsebojnega tekmovanja so nagrajeni zmagovalci, medtem ko so poraženci nekje na obrobju. Zmagovalci ali ljudje, ki hočejo biti zmagovalci, ne morejo sprejeti drugih ljudi kot cilj, temveč jih sprejemajo le kot sredstvo za doseganje lastnih ciljev, ki so denar, premoženje in vzpenjanje.
 
Simbolna poslanstva, o katerih razmišljam, izhajajo iz idej simbolne solidarnosti in simbolnih občestev. Pozitivna orientacija v svetu pomeni orientacijo k novemu simbolnemu svetu, kot pravi Badiou. To je orientacija, ki potiska v ospredje morda najpomembnejše vprašanje tega trenutka. Ali so ljudje zmožni oblikovati egalitarni svet, iz katerega ni nihče izključen, ker v njem ne prevladuje medsebojna tekmovalnost za denar, dobičke, premoženje in samotni uspeh?