Pomladni razcep

Danes imam predavanje, ki se ga veselim. Že zgodaj zjutraj, ko so se oglašale prve ptice in se je tema počasi umikala jutranji svetlobi, sem razmišljal o ideji, o kateri želim spregovoriti. To je ideja razcepa, ki vse bolj prevladuje v naših življenjih, čeprav razcep zanikujemo in obenem odlašamo z odločitvami, pomembnimi za prihodnost življenja na tem planetu. Na eni strani razcepa imamo tako na voljo čudovite podobe vsakdanjega sveta, ki jih ustvarjajo najrazličnejši ljudje po vsem svetu in si jih delijo med seboj. Prav te dni lahko občudujemo prezgodaj razcvetelo drevje, na primer morje češnjevih cvetov z Japonske, v katerem ljudje fotografirajo prečudovito naravo lepoto in delajo podobe sebe v njem. Takim podobam se pridružujejo lepe misli o pomladi, premagovanju teme in mraza, rojevanju novega, upanju in obetih lepše prihodnosti. Bližajo se še prazniki, polni dobre hrane in pijače, duhovnosti in hvaležnosti, ker nas je oni gospod odrešil. Nikoli mi sicer ni bilo jasno, česa nas je odrešil, saj mislim, da nas je predvsem zavezal k etičnosti kot skrbi za drugega, sočloveka, toda s svojim razmišljanjem gotovo ne bi rad kvaril prazničnega razpoloženja. Na drugi strani razcepa so podatki, številke, grafi in tabele, iz katerih je razvidno pospešeno uničevanje gozdov in povečevanje proizvodnje fosilnih goriv, kajti vse mora rasti, zato nas ljudje, ki se na rast spoznajo, vse pogumneje razveseljujejo, da bo že kmalu vse raslo, kot te dni raste trava, rastejo rože in se širi veselo razpoloženje, da bo spet vse normalno in se bomo vrnili v normalna življenja, polna svobode in osvobojenosti, pravic do tega in onega, demokracije, hierarhij, gospostva in vladavine elit, ups, tega zadnjega ne bi smel napisati, da bo slika popolna, ker taka tudi mora biti. Popolna mora biti za vsako ceno, zato je na voljo tudi zanikanje realnosti, tako kot ljudje, prizadeti zaradi nasilja, zanikajo ali celo tajijo realnost, se umikajo iz nje v domišljijske svetove ali svet omame, da vsaj za nekaj časa pozabijo, kakšen je svet v resnici, kakšni so do njih drugi ljudje, ki v imenu dobrega in tistega nemogočega saj ti hočem samo pomagati naredijo več zla, kot si kdajkoli predstavljajo, predstavljati pa si niti ne želijo, saj bi bilo preveč boleče, če bi spoznavali resnico lastnega delovanja. Zavezanost k etičnosti zato nadomešča žuriranje in prepričanje, da smo tako ali tako osvobojeni in odrešeni, ker je gospod prišel dol k nam in že naredil vse, kar je potrebno narediti za odrešitev, kar pomeni, da nam ne ostane drugega, kot da verjamemo vanj, karkoli že to pomeni. Za potrebe današnjega predavanja sem zato pravkar prebral tole izvrstno knjigo: The grammar of messianism: an ancient Jewish political idiom and its users (Matthew Novenson, Oxford University Press, 2019). Temeljna ideja? Ni treba čakati na mesijo ali preroka, ni treba upati, da se bo vrnil v naša življenja, saj lahko sami tukaj in sedaj s pomočjo jezikovnih iger, izraz je Wittgensteinov, ustvarjamo nove diskurzivne prakse, razvijamo nove jezikovne igre, rabe besed in ustvarjamo s tem nove skupne svetove, v katerih oblikujemo in preoblikujemo svojo subjektivnost na bistveno drugačne načine od teh, ki nam jih servirajo in vsiljujejo vsak dan ti, ki hočejo, da vse brezmejno raste in morda tudi bo raslo, ne da bi prineslo kakršnikoli odrešitev, kot je nikoli ne prinese kopičenje istega.