Pomen zaupanja za globalno učenje

Včasih se človek počuti, kot bi bil tujec v lastnem življenju; kot bi bil tujec samemu sebi, kot bi bilo življenje nekaj tujega in nerazumljivega. Zdi se nenavadno in neverjetno, saj smo prepričani, da so tujci kvečjemu drugi ljudje, da smo sami sebi blizu, da se poznamo, kot poznamo lastni žep. A ni res. Človek je lahko tuj celo samemu sebi. Problem pa ni v tem, resnični problem nastane, ko človek ne kaže interesa, da bi tak razcep razumel in globoko dojel, da bi ga upošteval. Če bi ga, bi se namreč korenito spremenil. Postal bi strpnejši in solidarnejši – s seboj in z drugimi ljudmi, s sotrpini. Globoko bi se zamislil nad spoznanjem, da je vsak človek tujec ne le drugim ljudem, temveč tudi sebi. Torej je v tem vsakdo enak vsakemu drugemu. Ta enakost je zelo človeška, značilna je za ljudi. Če jo razumemo, smo na dobri poti k še boljšemu razumevanju sebe in lastne razcepljenosti. Morda potrebujemo tako razumevanje danes celo bolj kakor v preteklosti. Ali kot je zapisal Emmanuel Lévinas v knjižici z naslovom Humanizem drugega človeka (Humanisme de l'autre homme): razumeti svojo človeškost skozi človečnost drugih ni le mogoče, ampak je tudi zelo nujno. Kaj to pomeni?

Obsežna mednarodna raziskava o vedenju ljudi med pandemijo koronavirusa je postregla z zelo zanimivimi rezultati oziroma ugotovitvami, ki so obenem dobro izhodišče za razmišljanje o zapisanem vprašanju (Christie Aschwanden, How Covis is Changing the Study of Human Behavior, Scientific American Mind, julij–avgust 2021).
 
Ena izmed ugotovitev se nanaša na to, kdo obvešča ljudi o virusu in njegovem širjenju, kdo torej nosi informacije, kako jih razlaga. Pomemben je namreč odgovor na vprašanje, komu ljudje zaupajo.
 
In že takoj imamo pri roki začetni odgovor na vprašanje. Iz izkušenj vemo, da bolj zaupamo ljudem, ki ne moralizirajo, ne kritizirajo, ne težijo, zlasti pa ne strašijo. Zaupanje zajema čisto druge razsežnosti medsebojnega komuniciranja in sporazumevanja.
 
Ni toliko pomembno, kdo je človek, ki mu zaupamo, pomembno je, kaj je tisto v njem ali na njem, čemur zaupamo, kaj torej človek zastopa, ko se obrača na nas in nam nekaj sporoča. Poleg vsakdanjih izkušenj pa imamo za odgovarjanje na zastavljeno vprašanje na voljo še posebne, analitične izkušnje.
 
Freud že pred letom 1900 zelo preprosto utemelji potrebo po psihoanalizi. Njegova utemeljitev ima tri točke: duhovni razvoj, kultiviranje in zdravljenje uma. Pozorni bralec takoj ugotovi, da Freud ne govori o normalnih in nenormalnih ljudeh, o teh, ki jih je treba obravnavati in zdraviti, in onih, ki vsega tega ne potrebujejo. Psihoanaliza je zato praksa, v kateri dva človeka, pacient in analitik, skrbita za duhovni razvoj, kultiviranje uma in celjenje simbolnih ran. Njun odnos temelji na brezpogojnem zaupanju.
 
Tak odnos je obenem povsem odprt, saj si ne moremo predstavljati zaupanja brez take odprtosti. Prav zaradi odprtosti pa je odnos tudi ranljiv. Vsak človek ve iz lastnih izkušenj, kako hitro je lahko načeto medsebojno zaupanje, kako hitro si ljudje povzročijo rane in kako hitro se vnamejo stare rane, saj nihče ni brez njih.
 
Ključno je torej zaupanje v nekaj, kar nastaja med nami. To ni možno na ukaz, ne razvija se, ker se človek odloči, da bo nekomu zaupal samo zato, ker ima na primer take in take lastnosti ali sposobnosti. Razvija se pod posebnimi pogoji, pod katerimi človek drugemu človeku na več načinov pogosto sporoča, da je zaupanja vreden, da ne bo storil ničesar takega, kar bi prizadelo ali zmanjšalo njegovo blagostanje.
 
Humanizem drugega človeka je obenem pogoj njegovega blagostanja ter izhodišče za premagovanje narcizma in za odpiranje do njega. Brez takega odpiranja humanizem drugega ni mogoč.
 
Pandemija pa nas je naučila še nečesa. Da obstajajo tudi rane, ki jih čas ne zaceli. V pandemiji je doslej umrlo več kot pet milijonov ljudi. Težko si predstavljamo, koliko milijonov njihovih bližnjih trpi zaradi nenadne izgube.
 
Ljudje smo bolj ali manj dobro opremljeni za žalovanje in prenašanje izgub. Sčasoma zato bolečina izgine ali pa se vsaj pomembno zmanjša in otopi. A če se ne, življenje lahko postane neznosno. Zaradi osebe, ki je ni več, in zaradi tega, kar je omogočala, kar je nastajalo med nami, ko je bila še živa. Niti slučajno zato ni res, da je vsak človek zamenljiv ali nadomestljiv. Res je ravno nasprotno.
 
Humanizem drugega izhaja iz njegove nenadomestljivosti in jo krepi. In ker je vsak človek drugi za nekoga, imamo dobre temelje za kultiviranje humanizma. Ta bo vse pomembnejši.