Pomen vztrajanja za vsakdanje življenje

Aristotelova Nikomahova etika je močno zaznamovala moje razmišljanje o nenavadni zmožnosti človeških bitij, da vztrajajo v resnici, pri njej, da jo vztrajno raziskujejo in da enako vztrajno delujejo na način, ki ga imenujemo etičnost. Od mladih nog me je vznemirjal izraz etika resnice, vznemirjenje pa se je še povečalo, ko sem prebiral Spinozovo Etiko. Spoznanje, da subjekt nima substancialne identitete, ki ga je zapečatila Lacanova Etika psihoanalize, je dokončno zaostrilo vprašanje, kaj je potem temelj avtonomnega racionalnega delovanja človeških osebkov, ki se praviloma zanašajo prav na jaz in svobodno voljo? Če je subjekt, ki ni ego ali jaz,  nenehno gibanje, nenehno prevajanje, kot pravi Derrida, kdo se potem odloča, kdo je subjekt etičnih odločitev?

Aristotel še lahko naivno verjame, da je človek po naravi naravnan k dobremu, njegova začetna naivnost pa pravzaprav izgine, ko začnemo poglobljeno razmišljati in spoznavati, da je ideja dobrega notranja tudi ideji resnice. Če na resnici ne bi bilo nečesa dobrega, bi bilo vseeno, ali jo raziskujemo ali ne, ali se znanost naravnava nanjo ali ne, saj bi bilo enako dobro živeti v zmoti ali laži. Pa ni, kar pomeni, da morata imeti ideji resnice in dobrega nekakšno prednost pred idejo zla in neresnice.
 
Sedaj pa že lahko povzamem leta študiranja in razmišljanja, kaj je etično dejanje: upirati se moraš temu, kar lahko prepreči zvestobo resnici. Torej ni etičnega dejanja brez resnice, brez naravnanosti človeškega bitja k njej.
 
Etičnost torej nujno spremlja vztrajanje subjekta, njegova trmasta drža, s katero se upira zlu. To ima tri oblike, kot poudarja Badiou: odstopanje od zvestobe, ker je pretežko vztrajati; zmedenost, ki pomeni zamenjavo simulakra s pravim dogodkom; nasilje nad posameznikom. Ni lahko vztrajati, ampak to še ne pomeni, da je nemogoče. Zanima me, kar ni nemogoče.
 
Subjekt resnice, tj. človek, ki je podložnik resnice, kar pomeni, da se podreja proceduri resnice, pa se mora upirati še nečemu. Upirati se mora tudi temu, da bi vsilil domnevno absolutno, dokončno resnico – etičnost pomeni zastopanje ne-celosti sveta.
 
Ne-celost sveta pomeni njegovo absolutno odprtost; ta je tudi pogoj tega, kar sicer spontano imenujemo svobodna volja. Dolgo časa sem se zato zadrževal pri Kantu, da bi razumel njegovo perspektivo: etika mora sprejeti neimenljivost, nezmožnost človeškega bitja, da si pojasni svobodno voljo. Ta ne obstaja in je zgolj nujno potrebna iluzija, toda etična dejanja so kljub temu mogoča. Crazy.
 
Subjekt namreč lahko vznikne. Natanko zaradi ne-celosti ali odprtosti sveta. Sedaj pride na vrsto najtežje: človek postane subjekt (ni res, da vselej že obstaja), postane pa tako, da je zvest. Da je zvest čemu?
 
Da je zvest nečemu, kar je v njem več kot on sam. V njem je drugi; obstaja možnost odločitve drugega v meni.
 
Imam torej izkušnjo, da se etično ne odločam sam, ampak se nekaj v meni odloča za to, kar mi je dano v razmislek in mi je obenem všeč. Sedaj že ni več daleč do definicije same etičnosti.
 
Etičnost pomeni vztrajanje subjekta resnice in njegovo odgovornost pred drugim, ki je v vsakem človeku več kot on sam. Pomeni odgovornost v izkušnji absolutne odločitve, ki ne sloni na vednosti ali danih normah, temveč vznikne iz niča. 
 
Derrida se zato ne moti, ko pravi, da se mora taka etična odločitev vselej nanašati na nekaj, česar kot subjekt resnice ne vem in ne morem vedeti ali poznati oziroma spoznati; obstaja nekaj, česar ne morem predelati v nobeno obliko vednosti ali znanja, v nobeno enačbo, logični zapis ali izjavo.
 
Etičnost torej ne more temeljiti na vednosti, še manj lahko temelji na konsenzu, dogovoru ljudi, kaj je etično; deluje le skozi dogodkovni prelom z danim. Iz tega sledi novo spoznanje.
 
Etika resnice terja kultiviranje, terja negovanje in skrb. Vztrajanje zato spremlja vse našteto. In kaj kultiviramo? Kar je dobro, ki pomeni potrjevanje resnice. Upiramo se vsaki obliki zla, ki je perverzija dobrega. Etična drža zato pomaga resnici vztrajati.
 
Ko torej vztrajam, vztraja sama resnica. Jaz nisem tako pomemben kot resnica; ali pa sem pomemben natanko zaradi vztrajanje pri njej.