Pomen vednosti za družbeno inkluzijo

V časniku The Guardian beremo, da so razsežnosti katastrofe v Mozambiku zaradi divjanja ciklona Idai almost unexplainable. Torej so skoraj take, da jih ni mogoče pojasniti; mediji poročajo, da je to the worst humanitarian crisis in Mozambique's history. Zapis je kajpak metafora, lahko jih namreč pojasnimo, saj imamo dovolj znanja,  toda prav v svoji metaforičnosti je radikalen. Ne trdim, da je ciklon neposredna posledica katastrofalnih podnebnih sprememb, saj za tako zatrjevanje nimam nobenega dokaza, trdim pa, da je vse več vremenskih in podnebnih katastrof, ki nam dajejo misliti, kaj se dogaja na tem planetu. Na katerem nam sicer nenehno, iz dneva v dan, pripovedujejo in dopovedujejo, da živimo v družbah znanja in da bi morali biti zaradi tega srečni. Sporočiti nam hočejo, da je znanje zelo pomembno. Da se moramo učiti, učiti, učiti. (Isto je zapisano na zadnjih straneh naših spričeval iz osnovne šole, spodaj pa je podpisan Tito.) Da nas torej samo znanje lahko popelje v še boljšo družbo, v kateri bomo živeli dosti bolje. Zakaj jim ne verjamem?

V knjigi The Knowledge Economy (spisal jo je Roberto Mangabeira Unger, marca letos pa je izšla pri založbi Verso), se seznanimo s koordinatami sodobne ekonomije znanja ali vednosti, ki so pomembne za oblikovanje odgovora na zapisano vprašanje. Pomembno je namreč natanko razlikovanje med zatrjevanjem obstoja družbe znanja in analizami, ki pokažejo, kako taka družba nastaja, kaj sploh pomeni in kako se ohranja pri življenju, čemu in kdo ima od tega največ koristi oziroma dobičkov, saj so ti v kapitalizmu zelo pomembni, kot dobro vemo že precej časa.
 
Dobrine namreč danes proizvajamo tako, da so delavci še bolj izključeni iz proizvodnje, kot so bili nekoč, kajti vednost imajo v rokah pripadniki elite, najbolj izobraženi ljudje, medtem ko se morajo vsi drugi nenehno in vseživljenjsko izobraževati, da bi imeli zadosti kompetenc za proizvodnjo dobrin, ki jo poganja in podpira vednost elit.
 
Družba znanja zato ni harmonično občestvo, v katerem vsi ljudje sodelujejo pri ustvarjanju znanja in njegovi rabi, družbeno opolnomočenje je še vedno mit, tako razvpita inkluzija ljudi, zlasti ranljivih družbenih skupin, pa tudi. Celo najbogatejše in najbolj napredne države se ne morejo pohvaliti z inkluzivno ekonomijo znanja.
 
Vloga šolskega sistema je pri tem velikanska, kajti v šolah nastaja znanje in se prenaša iz generacije v generacijo. Povezavam med ekonomijo znanja in šolskim sistemom se pridržujejo kulture in politike, ki na svoj način prispevajo k ohranjanju razmerij moči in neenakosti, kajti določene oblike znanja so v službi razmerij moči.
 
Kar pomeni tole. Ko zares dobro razumemo kapitalistično proizvodnjo dobrin v 21. stoletju, nam je jasno tudi, kako drugače misliti ekonomijo znanja.
 
Problem z žargonom o ekonomiji znanja in družbah znanja je torej tale. Če je od nekdaj veljalo, da ima znanje transformativno moč, da je knjiga inteligentno orodje za preoblikovanje družbe ali celo orožje, je danes bistveno drugače. Znanje je vse bolj zgolj množica enačb, nevtralnih stavkov, modrosti in pojasnil, kako kaj narediti, izboljšati ali popraviti znotraj obstoječega, obstoječe pa širiti v smislu več istega. Celo tako opevano kritično mišljenje je najpogosteje zgolj miselna telovadba, obračanje stavkov, kot bi želeli, da se iz njih izcimi kaj pomenljivega in kaj takega, česar še nismo slišati, da bo bolj zanimivo.
 
Družba znanja je zato res zgolj družba znanja, tako kot je v šolah razred učencev zgolj množica osebkov, ki si skuša zapomniti veliko stavkov, enačb in podatkov, medtem ko so realni družbeni in osebni problemi v rokah strokovnjakov, ekspertov in izvedencev, za katere je vedno znova rečeno, da morajo biti dobro plačani, da ne bi odšli drugam.
 
Nisem še slišal, da bi bilo treba delavce dobro plačati, da ne bi odšli drugam. Logično. Kapital sam namreč dobro ve, kje obstajajo poceni delavci, zato se kar sami seli po planetu v lovu za dobički. Podnebnih katastrof pa je iz dneva v dan več in katastrofalnejše so.